Ko se poklicanost preplete z dediščino: spoznajte kmeta Janeza izpod Uršlje gore

V novi epizodi podkasta Mladost na kmetiji nam je svoje življenje na podeželju predstavil Janez Kotnik, ki je prevzel kmetijo Lubas, kot ji rečejo po domače, leta 2021 od svojega očeta.

Njihova domačija leži v zaselku Podkraj v Ravnah na Koroškem. Ime kmetije je omenjeno že v 16. stoletju, hiša, v kateri živijo, pa v bistvu ni hiša, ampak dvorec, ki ga je upodobil celo Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.

Janez ob delu na kmetiji na Ravnah vzporedno pomaga še na mamini domačiji v Prevaljah. Ima tri starejše sestre, zanima ga zgodovina, je ponosen lovec in z vizijo razvoja kmetije, ki jo želi z dekletom še nadgraditi.

Glavno dejavnost na kmetiji predstavlja reja krav dojilj oziroma vzreja telet mesne pasme za pitanje. Ukvarjajo pa se še z gozdarstvom in rejo kokoši nesnic za prodajo jajc na domu.

Veselje do kmetovanja je mladi gospodar gojil že od malih nog. "V gimnaziji sem sicer malo podvomil, saj me je zelo zanimala zgodovina. Ker pa sem edini sin v družini in so se starejše sestre že poročile in odselile od doma, so me doma spodbujali, da bi nekoč prevzel kmetijo.

Zato sem se tudi odločil za študij kmetijstva," nam v nekaj stavkih pojasni odločitev za nadaljevanje dejavnosti kmetijstva na domačiji. "Ime kmetije je prvič omenjeno v 16. stoletju, saj so bili takrat lastniki Lubasi. Tako se je ime kmetije ohranilo do danes."

Pred letom dni so obnovili stari hlev, zato želita z dekletom Sabino povečati čredo krav dojilj, pasme limuzin. Prav tako bi rada povečala jato kokoši nesnic, saj opažata veliko povpraševanje po domačih jajcih.

Ker je njegov delovni prostor v hlevu in gozdu, se hitro pojavi vprašanje, kje bolj uživa. "Raje sem v hlevu, saj imam veliko veselje z rejo živali. V gozdu sem sicer zelo rad zaradi mojega hobija, lova. Za sečnjo in spravilo pa raje najamemo izkušene gozdarje."

Prisluhnite celotni epizodi:

Vzporedno z delom na kmetiji, ki jo je prevzel od očeta, pomaga tudi na mamini kmetiji v Prevaljah, ki je nekaj kilometrov oddaljena od Podkraja, kjer smo snemali pogovor. Na mamini kmetiji imajo krave molznice črno-bele pasme, majhen trop ovac ter majhno jato kokoši nesnic in nekaj gozda.

"Pred osmimi leti, ko je sestra diplomirala, pa smo začeli pridelovati še jedilni česen. V to zgodbo, ki je sestrina ideja, smo vpleteni kar trije: mama Ana, sestra Vesna in jaz. Vsak je zadolžen za svoje delo."

Ena od posebnosti Lubasove kmetije je hiša oziroma dvorec iz 17. stoletja, ki je bil v lasti treh različnih grofovskih družin. "Prva omemba naše hiše oz. dvorca Podgora (nemško Unterbergen) sega v leto 1611, Janez Vajkard Valvasor ga je leta 1688 upodobil v Topografiji Koroške, ki je del Slave vojvodine Kranjske," z žarom v očeh pove Janez.

Leta 1812 je dvorec prešel v roke Janezovih prednikov, ko ga je kupil njegov prapraprapraded Valentin Lečnik, ki se je ukvarjal z zdravljenjem živali. Posestvo z baročnim dvorcem je tako prešlo v kmečke roke. Natančnejšo zgodovino kmetije v zadnjih 200 letih, ko se je znašla v vihri prve in druge svetovne vojne, Janez natančno oriše v pogovoru, ki ga lahko poslušate tukaj.

Dvorec so v zadnjih 70 letih postopoma obnavljali, a podoba je ostala skoraj enaka. V 400 letih se veliko zgodi, nas opomni Janez, ki je predstavnik sedme generacije, ki se ukvarja s kmetijstvom v Podkraju: "Dvorec je vmes enkrat pogorel, zato je ostrešje malo drugačno. Zaradi funkcionalnosti dvorišča dvorca danes tudi več ne obkroža obzidje. Ohranili pa so se kamnita okna na sprednji in zadnji strani ter vhod, prav tako prvotna vrata in pod v hodniški veži ter leseni stropi iz macesnovih brun v nekaterih sobah."

Janezov pradedek je bil po končani kmetijski šoli v času prve svetovne vojne vpoklican v vojsko. "Že med vojno je spoznal Franja Malgaja, po koncu vojne pa se je vrnil na domače Ravne, takratni Guštanj. Ker pa je po vojni razpadla Avstro-Ogrska in so se črtale nove meje na severu zdajšnje Slovenije, se je kot prostovoljec skupaj s svojimi brati pridružil borcem za severno mejo pod poveljstvom Franja Malgaja in generala Maistra. Po plebiscitu na Avstrijskem Koroškem se je poročil z mojo prababico in skupaj sta zagospodarila na naši kmetiji."

Zaradi bližine meje z Avstrijo in vseh preizkušenj, s katerimi so se soočili njegovi predniki, so tamkajšnji ljudje bolj zavedni in odločni, čemur pritrjuje tudi Janez. "Res je, moji predniki so živeli na območju Slovenije, kjer je prihajalo do mešanja dveh narodnostnih skupin, dveh jezikov in kultur. Zato so bili večkrat priča različnim konfliktom, poniževanjem in tudi agresiji. In tako se rodita zavednost in upor. Ponosen sem na to, da so kljub preizkušnjam vztrajali pri slovenskih koreninah in slovenskem jeziku. Pri njih najbolj cenim delavnost, skromnost in skrb za sočloveka. To je tisto, kar manjka današnji egoistični družbi," kritično ugotavlja mladi koroški kmet pod Uršljo goro.

V preteklosti je bil aktiven član DPM Mežiška dolina, zdaj pa je bolj dejaven v Koroški kmetijsko-gozdarski zadrugi in Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije.

V prostem času se član LD Prežihovo Kotlje rad odpravi na lov, ki mu omogoča stik z naravo, rekreacijo in odmik od vsakdanjega vrveža. "V naši lovski družini sem kinolog, zadolžen za lovske pse, tekmovanja, nabavo novih psov in učenje pripravnikov o vodenju lovskega psa."

Najbolj zanimiva in pretkana gozdna žival se mu zdi lisica, "s katero se kmetje tudi večkrat srečamo na domačem dvorišču. Sicer pa so mi vse divje živali zanimive. Vsaka ima svoj značaj, ki se razlikuje od druge".

Janez pa se s svojo izbranko Sabino v prostem času rad odpravi na sprehod okoli domačije ali izlet po Sloveniji in tujini, veliko pa jima pomeni tudi druženje z družino in prijatelji. 

Prispevek je bil najprej objavljen na druzina.si.