Včasih smo morda v skušnjavi, da bi se malce posmehovali "nejevernemu Tomažu", misleč, da postavlja nerazumne zahteve, ker želi na lastne oči videti rane vstalega Jezusa.
Morda se nam zdi, da bi moral preprosto verjeti besedam svojih prijateljev apostolov in sprejeti njihovo pripoved o Jezusovem vstajenju.
Toda če smo resnično iskreni do sebe, bi se sami najverjetneje znašli v enakem položaju in bi dvomili v besede svojih prijateljev, da je naš Učitelj sicer umrl, zdaj pa spet živi. Morda res poznamo vsa dejstva in okoliščine, kljub temu pa še vedno dvomimo v resničnost dogodka.
V resnici pa se moramo srečati z Jezusom, da ga lahko od bližje spoznamo in potrdimo svojo vero vanj.
Srečanje z vstalim Jezusom
Sv. Janez Pavel II. se je na to misel skliceval v nagovoru na svetovnem dnevu mladih leta 2000:
"S tem, kar se je zgodilo Tomažu, je 'šola vere' obogatena z novim dejavnikom. Božje razodetje, Jezusovo vprašanje in človekov odgovor se končajo v osebnem srečanju učenca z živim Kristusom, z Vstalim. To srečanje je začetek novega odnosa med vsakim izmed nas in Kristusom, odnosa, v katerem vsak izmed nas pride do ključnega spoznanja, da je Kristus Gospod in Bog; ne le Gospod in Bog sveta in človeštva, temveč Gospod in Bog mojega lastnega človeškega življenja."
Na neki točki se mora vsak izmed nas srečati z Bogom, da bi z njim zgradil osebni odnos. Naša vera mora s knjižnih strani preskočiti v naše srce.
Sv. Janez Pavel II. potrjuje to resničnost, ko nagovarja mlade, zbrane na svetovnem srečanju:
"V vsakem človeku je nekaj apostola Tomaža. Vsakogar privlači nevera in vsak si postavlja osnovna vprašanja: Ali Bog resnično obstaja? Ali je zares ustvaril svet? Ali drži, da je Božji Sin postal človek, umrl in vstal od mrtvih? Odgovor pride, ko človek izkusi Božjo navzočnost. Oči in srce moramo odpreti luči Svetega Duha."
Ne smemo dovoliti, da naša vera ostane zgolj na razumski ravni. Preseči moramo vse trditve glede katolištva kot najbolj "kul" religije in se dejansko srečati z Jezusom.
Tega ni mogoče ustvariti in z naše strani zahteva posebno odprtost. Bog bo izbral dan in uro našega srečanja. Mi pa moramo biti preprosto odprti zanj.
Ko bomo to srečanje doživeli, lahko skupaj s Tomažem vzkliknemo: "Moj Gospod in moj Bog."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
