113-letna redovnica, ki ne šteje več svojih let

Nekaj precej zanimivega in morda tudi nekoliko povednega je v dejstvu, da se redovnice tako pogosto uvrščajo na vrh lestvic dolgoživosti, kot bi življenje, oblikovano z molitvijo, namenom in ustaljenim ritmom, prinašalo nekakšno tiho odpornost. Človek se začne spraševati, ali samostansko življenje morda skriva kakšno tiho varovano skrivnost, nekaj med vero, občestvom in zavračanjem naglice.

In potem je tu s. Francis Dominici Piscatella z Long Islanda, ki je pred kratkim praznovala svoj 113. rojstni dan in je trenutno, sodeč po Guinnessovi knjigi rekordov, najstarejša redovnica na svetu.

Rodila se je leta 1913 in se leta 1931 v starosti 17 let pridružila redu sester sv. Dominika v kraju Amityville. Globoko verna rekorderka je preživela več kot stoletje sprememb in, precej izjemno, pontifikate kar enajstih papežev, od Pija X. do Leona XIV., bila je priča desetim konklavom ter Cerkvi, ki se je skozi desetletja nenehno spreminjala in prestala vse viharje. To je tiste vrste podrobnost, ki vse tiho preoblikuje in nas spomni, koliko zgodovine lahko zajame eno samo življenje.

S. Francis, ki hudomušno trdi, da "svojih let nič več ne šteje", je prav na dan svoje rojstnodnevne zabave prejela voščilo papeža Leona.

Življenje častitljive starostnice sicer niso toliko oblikovali veliki dogodki kot pa ustaljen in predan ritem. V redovniško življenje je vstopila v zgodnjih dvajsetih letih in je desetletja preživela kot učiteljica, ob čemer je z doslednostjo, ki je danes malodane več ne poznamo, oblikovala številne generacije učencev.

Če jo povprašate po letih, jih z nežnim humorjem odmisli in pripomni: "Svojih let nič več ne štejem," nato pa svoje življenje preprosto opiše kot "lepo", kar na nek način pove veliko več kot kakšna daljša razlaga, poročajo ameriški mediji.

Ta občutek preprostosti se prepleta skozi njeno celotno zgodbo. Kot otrok je v nesreči izgubila del roke, kar je izkušnja, ki bi zlahka omejila njeno pot, vendar s. Francis ni dovolila, da bi jo to opredelilo: vztrajala je, da je ni stvari, ki je ne bi mogla storiti, in je zatem več kot pol stoletja preživela v vlogi učiteljice. O tem pripoveduje prav nič dramatično, le s tiho odločnostjo, ki jo je, kot se zdi, v življenju brez težav gnala naprej.

Morda prav ta jasnost oblikuje nasvet, ki ga ponuja, razorožujoče neposreden, ne pa tudi preprost:

Besede se zdijo razmeroma lahkotne, toda v sebi nosijo globino, ki je vedno jasnejša, dlje ko o njih premišljujemo: nakazujejo življenje, ki ga ne ženejo nenehne spremembe, temveč zvestoba nečemu stalnemu in trajnemu.

In ko to uvidimo, tudi lažje razumemo, zakaj toliko redovnic doživi visoko starost.

Pomislimo recimo na brazilsko redovnico s. Inah Canabarro Lucas, ki se je v zadnjih letih pogosto pojavljala v medijih zaradi svoje izjemne starosti in vere: še eno življenje, ki ga niso zaznamovali prelomni dogodki, temveč podoben ritem molitve, služenja in občestva. Tu ni nobene formule, nobenega zagotovila, da takšno življenje vodi v visoko starost, pa vendar je v njem nekaj urejenega, kot da čas tu teče nekoliko drugače.

Pri vsem skupaj ne izstopa zgolj to, da s. Francis živi že 113 let, ampak kako je ta leta preživela. Kot pravijo, je še vedno bistrega duha, stvari jo še vedno zanimajo, svoje dneve še vedno začenja z molitvijo, vrača se k istemu viru moči, ki jo je spremljal skozi desetletja sprememb. Ta doslednost, ki se niti najmanj ne zdi ponavljajoča, je njenemu življenju očitno dala nekakšno skladnost, ki bi jo mnogi morda prepoznali kot nekaj, k čemer stremijo.

Navsezadnje ne gre za to, da odkrivamo skrivnost, temveč da opazimo vzorec. Življenje, ki ga je oblikovala vera in ohranjal namen, ki je bilo živeto brez pretirane nujnosti, se povsem naravno razteza čez več kot stoletje, s tem pa ne ponuja formule, ki ji je treba slediti, temveč tiho povabilo k premisleku o tem, kaj lahko pomeni živeti dobro, ne le živeti dolgo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.