Kot večina fotografov se tudi Ana Ravnak najraje izraža prek fotografije. S svojo čutnostjo in izjemnim občutkom za drobne družinske trenutke, ki jih ujame v fotografski objektiv, je na ganljiv način ovekovečila osebno zgodbo marsikatere družine.
Ana, ki jo na družabnih omrežjih najdete pod imenom anaravnakphotography, je mama dvema dekletoma, najstarejša hčerka je stara 16, mlajša pa 11 let. Pred štirimi meseci se je njihovi družini po dolgih letih notranjih bojev in bolečin pridružil še sin.
Poročili ste se zelo mladi in kmalu postali mama. Kako danes gledate na to odločitev – kaj vam je dala in kaj vam je morda vzela? Ali iz tega obdobja kaj pogrešate?
Prvič sem zanosila pri slabih sedemnajstih, mož pa je imel dvajset let. Teden dni po mojem osemnajstem rojstnem dnevu sva se poročila. Ne čutim, da bi mi ta odločitev karkoli vzela. Prej nasprotno, zdi se mi, da mi je otrok življenje postavil na pravo mesto. Z možem sva bila že prej resna in odgovorna, skupaj sva bila od mojega štirinajstega leta. Prihod otroka nama je le še hitreje prinesel smer in jasno vizijo za najino življenje. In ne, ta otrok ni bil načrtovan.
Verjetno bi brez te izkušnje pozneje iskala sebe in odlašala z družino, tako kot danes odlaša veliko mladih, ker bi poslušala pričakovanja družbe. Midva pa sva se otroka veselila in nisva čutila nobenega strahu. Imela sva tudi veliko srečo, da sva bila obdana s podporo najinih staršev. Ko danes gledam nazaj, se mi zdi, kot da je nad nama res bdel poseben blagoslov, da sva se lahko tega tako brezskrbno veselila.
Veliko mladih danes odlaša z ustvarjanjem družine. Kaj bi jim sporočili, zakaj si ustvariti družino v mladih letih? Sploh obstaja univerzalni nasvet?
Univerzalnega nasveta verjetno ni, ker ima vsak svojo pot. A če mlad najdeš dobrega partnerja in v sebi čutiš, da je to prava oseba, ne čakaj zgolj zato, ker družba pravi, da še ni pravi čas.
Nikoli ne veš, kako dolga bo pot do otroka. Včasih se zdi, da imaš neskončno časa, potem pa ugotoviš, da življenje ne sledi vedno našim načrtom. In bolj ko odlagaš, več pritiska si lahko ustvariš, ker veš, da vlak pelje svojo pot.
Ob tem pa je prihod otroka nekaj tako edinstvenega – malo bitje, ki je ustvarjeno iz dveh ljudi, iz njune ljubezni. To je nekaj, česar ne more nadomestiti noben pravi trenutek.
Kako ste doživljali materinstvo v mladih letih? Se vam zdi, da ste ga živeli drugače, kot nanj gledate danes?
V mladih letih mi je bilo materinstvo nekaj samoumevnega. Nisem ga doživljala kot nekaj, za kar bi se morala posebej boriti, ampak kot nekaj naravnega, kar preprosto pride, ko si zaželiš. Tudi nosečnost sem doživljala podobno – ne pomisliš, da ni samoumevno, da se na koncu rodi živ in zdrav otrok.
"V tretje me je bilo zelo strah – za svoje zdravje in za otroka."
Prva dva otroka sta prišla brez čakanja in brez tiste globoke bolečine hrepenenja, zato sem materinstvo takrat živela bolj spontano. Bila sem dijakinja, potem študentka, in lahko sem se jima res popolnoma posvetila.
Danes ga doživljam drugače, z več hvaležnosti. Pozneje pride tudi več vprašanj, več strahov in več zavedanja, kako to sladko obdobje hitro mine in da so ti otroci zaupani res kratek čas, kmalu pa jim moraš dati krila in jih spustiti v svoj svet ter jim dovoliti, da živijo po svoje.
Tretjega otroka smo čakali zelo dolgo in prav zato je tretja izkušnja materinstva zame toliko bolj dragocena in skoraj sveta.
Desetletje bolečin in spraševanj, dvomov in bridkih spoznanj, da mogoče ne boste več mama, je bilo končano lani, ko ste zanosili. Nas lahko popeljete skozi to desetletje?
To desetletje najbolje opiše simbolika fotografije, na kateri se okoli moje medenice prepleta trnje, na prsih pa raste cvetje. Trnje predstavlja bolečino, negotovost in dolga leta iskanja odgovorov, cvetje pa preobrazbo, simbol, kako se lahko iz nečesa težkega rodi nekaj lepega.
Med drugo nosečnostjo mi je počila medenica. Po porodu bi se stanje moralo v nekaj mesecih urediti, a bolečina je ostala z menoj leta. Spomnim se, kako sem po enem letu iskanja pomoči iz ambulante odšla z besedami, da se bom morala s tem naučiti živeti, ker mi ne morejo pomagati. Tega nisem mogla sprejeti. Hodila sem vsepovsod in na koncu našla tri terapevte, ki so mi počasi pomagali na moji poti samoozdravitve.
Enako nisem mogla sprejeti priporočil vseh zdravnikov, naj se ne spuščam v novo nosečnost, ker se stvari ponavadi ponovijo. Hrepenenje po otroku je ostajalo prisotno vsa leta in vsako leto je bolj bolelo, ker so izboljšanja prihajala res počasi in po malih korakih.
Po šestih letih mi je uspelo telo pripeljati do točke, ko sem čutila, da je spet moje, in tako je želja postala večja od strahu pred novo nosečnostjo. Kmalu pa sva v ambulanti za neplodnost izvedela, da so možnosti za novo nosečnost skoraj nične.
Najbolj boleči so bili meseci, ko sem morala odžalovati dolgoletne sanje o tretjem otroku. In prav takrat, ko sem skoraj sprejela, da tega otroka nikoli ne bom držala v naročju, se je zgodil čudež. Danes vem, da me je ta pot preoblikovala do kosti. Naučila me je potrpežljivosti, zaupanja v previdnost življenja in globokega spoštovanja do telesa in njegove sposobnosti samozdravljenja.
Kako vas je to obdobje zaznamovalo kot žensko?
Zelo me je poglobilo. Veliko sem raziskovala sebe in svoje notranje svetove.
Prvič v življenju sem zares začutila, kaj pomeni previdnost življenja. Da ima življenje za vsakogar pripravljen načrt, ki se nam mogoče ne zdi smiseln, a se ponavadi izkaže, da je bilo vse smiselno zastavljeno.
Pravite, da ob drugem porodu niti niste prav dojemali, kaj se je dogajalo z vašim telesom. Vam je preizkušnja z (domnevno) neplodnostjo "omogočila", da svoje telo v polnosti spoznate?
Definitivno po tem desetletju na telo gledam drugače. Dokler je zdravje v tvojih rokah, je vse tako samoumevno. Ne razmišljaš, kako veliko darilo je, dokler te ne ustavi.
Ko telo postavi mejo, si prisiljen prisluhniti. Hočeš nočeš moraš upočasniti tempo in se začeti zavedati njegovih signalov in sporočil.
Ta izkušnja mi je odprla popolnoma nov pogled na to, kako čudežno so ustvarjena naša telesa in kakšno moč samozdravljenja imajo, če jim znamo prisluhniti ter jim dati pravilno podporo. Predvsem pa, da se samozdravljenje lahko zgodi, če telo podpreš z vero vanj, če res nekje globoko v sebi verjameš, da ti lahko uspe.
Kako so te izkušnje vplivale na vajin odnos z možem? Sta bila v tem času bolj povezana ali sta šla tudi skozi težja obdobja?
Takšne izkušnje te zagotovo preizkusijo kot par. Bili so trenutki, ko sva stvari doživljala različno. Mož se je hitro sprijaznil s tem, da tretjega otroka morda ne bo – že ko sem okrevala po poškodbi in tudi pozneje, po potrjeni diagnozi neplodnosti, je to hitro sprejel kot sporočilo, da me morda s tem življenje želi zaščititi pred ponovno poškodbo.
Moje hrepenenje pa je bilo intenzivno že na poti samozdravljenja in se je po prejeti neplodnosti diagnozi še bolj okrepilo, ker sem takrat izgubila dolgoletno upanje in sem posledično to doživljala resnično intenzivno. Ko sedaj gledam nazaj, se mi zdi, da je bilo to intenzivno doživljanje pravzaprav klic najinih duš – moje in sinove. To je težko razložiti, moraš doživeti.
Na dolgi rok naju je to še bolj povezalo. Naučila sva se biti drug drugemu opora, tudi ko ne najdeš pravih besed. Mislim, da sva ravno skozi to doživljanje še bolj utrdila najin odnos.
Kaj je po vašem mnenju ključno, da par preživi takšne preizkušnje, kot so dolgotrajna hrepenenja po otroku?
Komunikacija in še enkrat komunikacija. In pa razumevanje, da vsak to doživlja drugače. Pomembno se mi tudi zdi, da te partner, tudi če si mu že stokrat povedal, kako te boli, posluša še petdesetkrat. Včasih človek ne potrebuje odgovora zakaj, ampak samo prostor, kjer je slišan.
Običajno ženske v takšnih preizkušnjah ostanejo tiho, zaprte v svoj svet. Zakaj ste se vi odločili, da svojo zgodbo delite z javnostjo, tudi na družbenih omrežjih?
Deset let sem žalovala v tišini. To je bil moj obrambni mehanizem. Nihče, razen naju, ni vedel za to bolečino. Želela sem, da ostane samo najino. Potem pa sem med tretjo nosečnostjo dobila vizijo fotografije s trnjem in cvetjem, ki predstavlja to desetletno pot in moč lastne preobrazbe. Ob tem so spontano nastali zapisi, ki sem jih pozneje delila na svojih socialnih omrežjih.
Čeprav sem najprej oklevala z deljenje zgodbe na profilu, ker se mi je zdelo malo strašljivo spustiti ljudi v mojo glavo, moje misli in razmišljanja, sem potem nekega dne dobila sporočilo: Ana, ko pišeš, zdraviš sebe in druge. Potem se nisem več spraševala, ali je bila ta odločitev prava ali ne.
Najstarejša hčerka je že najstnica – kako je videti vajin odnos, če vemo, da sta si generacijsko precej bližje kot večina mam in hčera?
Moja mama je name čakala skoraj dvajset let in me je rodila pri poznih tridesetih, tako da lahko rečem, da imam kot otrok izkušnjo starejše mame in mene kot zelo mlade mame.
Morda ravno zaradi manjše starostne razlike lažje razumem njen svet, a sem vseeno v prvi vrsti čisto običajna mama – taka, ki postavlja veliko mej in ju poskušati usmerjati v pravo smer.
Kako je v istem trenutku razmišljati o potrebah najstnice in se v naslednjem trenutku posvetiti nekajmesečnemu dojenčku? Kako preklapljate med tema dvema različnima svetovoma?
Spontano. Obe dekleti sta si dojenčka zelo želeli, zato je to obdobje za vse nas nekaj zelo posebnega. Osebno se mi prehajanje iz najstniških v dojenčkaste teme ne zdi posebej zahtevno, ampak prej naraven del družinske dinamike. Obenem pa je to lepa popotnica starejšima hčerama – da lahko opazujeta svojo mamo pri skrbi za dojenčka in dobita vpogled v to, kaj prinaša materinstvo. Na ta način lahko že v teh letih razvijata bolj realen in zrel pogled na družinske odnose ter skrb za druge.
Skratka, prihod dojenčka v družino ne pomeni le novega poglavja za starše, temveč lahko na poseben način obogati tudi starejše otroke in prispeva k njihovemu osebnemu razvoju.
Danes čutim, da je življenje vse uredilo točno tako, kot je moralo biti.
