Kot se zdi, je znamenita bazilika Svete družine v Barceloni pridobila skupino precej zvestih rednih obiskovalcev, ki pa v rokah ne držijo svojih vstopnic in ne iščejo primernega kota za čim lepšo fotografijo.
Visoko nad množicami obiskovalcev, med umetelnimi zvoniki mojstrovine Antonija Gaudíja, se je povsem udomačila skupina sokolov selcev, ki dokazujejo, da vsi obiskovalci do bazilike ne priromajo peš: nekateri očitno raje priletijo. In ti pernati romarji niso zgolj priložnostni obiskovalci. Njihova navzočnost je pravzaprav del dolge zgodbe, ki vzbuja precej upanja.
Latinsko ime za sokola selca je Falco peregrinus: peregrinus v latinščini pomeni "romar", v španščini pa jezik ohranja izvirnik (peregrino). Kakšno srečno naključje!
Leta 2003 je par teh mogočnih ptic gnezdil v zvonikih bazilike v okviru projekta vnovične naselitve na pobudo barcelonskega mestnega sveta in združenja Galanthus Natura. Bazilika Svete družine je bila izbrana precej namerno, kot eno zadnjih mest, kjer so te ptice nekoč gnezdile, preden so povsem izginile iz mesta.
Več kot dvajset let pozneje se iz leta v leto vračajo in spomladi tam še naprej odlagajo svoja jajca, kot da bi po tihem znova zavzele kraj, ki je bil od nekdaj njihov.
Zares čudovito je, da je na gnezdo vsako leto usmerjena tudi spletna kamera z neposrednim prenosom, ki omogoča nemoteč vpogled v celotno dogajanje. Ne gre ravno za voden ogled, pa vendarle je privlačno na svoj način. Kajti navsezadnje se ne zgodi prav pogosto, da bi bili obiskovalci bazilike priče vsakdanjemu življenju mlade družine sokolov, ki se odvija nekaj metrov nad Barcelono.
In oh, kakšno življenje je to!
V svetu sokolov selcev namreč samec oz. oče ni zgolj "okrasek", pač pa dejaven in predan partner, ki si s samico deli dolžnosti valitve, in ko se mladiči izležejo, prevzame večino skrbi za hrano. S svojega visokega položaja opazuje, odleti, se vrača in prinaša svoj plen, vse z nekakšno tiho učinkovitostjo, ki ne opozarja nase.
Povedano drugače: medtem ko spodaj bliskajo fotoaparati, se zgoraj odvija druga zgodba, ki ne temelji na glasnem dogajanju, pač pa na stanovitnosti. Če smo povsem iskreni, je tudi precej znana.
Življenje tihe oskrbe
Nekaj globoko prepoznavnega je v tem vzorcu tihe oskrbe, ponavljajočem se dejanju, ko se nekdo vedno znova pojavi, prinese vse potrebno in bdi nad svojo družino. Res ne priteguje pozornosti, toda brez tega bi le malo stvari dolgo delovalo brez težav. In na kraju, kot je bazilika Svete družine, je težko spregledati vso to simboliko.
Gaudíjeva vizija nikoli ni bila zgolj arhitekturna. Bazilika je bila zasnovana tako, da bi dvignila pogled, nakazovala nekaj onkraj vidnega, da bi dobesedno kazala proti nebesom. Da so ti pernati prebivalci ustvarili svoj dom prav na tem mestu, se zdi manj naključje in bolj kot nežen odmev, kot bi se stvarstvo samo pridružilo hvalnici Stvarnika.
V tem nasprotju je tudi nekaj tiho zabavnega: spodaj obiskovalci skrbno pozirajo za svoje fotografije, si gladijo oblačila in občudujejo veličino stavbe. Zgoraj pa zvesti sokoli mirno živijo svoje življenje, ne glede na ves vrvež. Sploh jih ne zanima, ali jih kdo opazuje, osredinjeni so na veliko pomembnejše opravilo: prinašajo hrano svojim mladičem, da bi jih ohranili pri življenju.
Morda se prav tu naše razglabljanje umiri. Ne v višini zvonikov ali v umetelnosti bazilikinega pročelja, temveč v preprostem, ponavljajočem se ritmu oskrbe. Kajti ne glede na to, ali govorimo o arhitekturi, o družinskem življenju ali o nenavadnem okolju bazilike, ki se je spremenila v ptičje zavetišče: dramatični trenutki običajno niso dolgega veka. Dosti bolj neminljivo je nenehno zvesto vračanje, skrb za družino in ponavljanje kroga začetkov in koncev.
Ko boste torej naslednjič zrli v Gaudíjevo mojstrovino, je morda vredno, da pogledate nekoliko pozorneje. Morda boste opazili te pridne ptice pri delu, kako tiho vzgajajo svoje potomce in nam na ta način ponujajo precej eleganten opomnik: da predanost ni vedno videti tako, kot pričakujemo, in da se najpomembnejše delo včasih opravlja daleč onkraj hrupa množic in bolj ali manj brez zbujanja nepotrebne pozornosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
