Ricardo in Mari Carmen sta vse življenje spremljala svojega sina Pabla – tako njegovo spreobrnjenje kot ljubečo predanost – vse do njegove smrti zaradi raka pri 21 letih. Upata, da se bosta potem, ko bosta zapustila ta svet, zopet srečala z njim, pojasnjujeta v španskem dokumentarnem filmu "Križ je moje veselje, ne moja žalost".
"Šel je skozi lasten proces spreobrnjenja in poglobil svojo duhovnost, ki je močno presegla najino," pravi mladeničev oče. "Pablo naju je prehitel, kot da bi vozil ferrarija," dodaja mama.
Oba poudarjata, da je Pablo postopoma spoznal, da v svoji bolezni ni sam in da je "trpljenje imelo velik pomen".
"Čakal te bom"
Mladenič je tudi trdil, da je križ njegovo veselje in da resnično rešuje – ob tem je risal rože, ki rastejo iz njega. Hkrati je priznal, da so strah pred smrtjo, dvomi in skušnjave nekaj povsem naravnega.
"Temna noč mora obstajati, da se lahko borimo z njo," je dejal.
Nekaj mesecev po njegovi smrti se Mari Carmen spominja sinovih besed: "Čakal te bom na veliko boljšem mestu."
"Ko bom jaz na vrsti, moj Bog, prosim: naj bo Pablo ob meni," prosi mama Mari. "Kdo se ne boji? Z Gospodom pa je vse lažje."
Na enem od srečanj neokatehumenske skupnosti, ki ji družina pripada, je voditelj Pablu v času njegove bolezni dejal, da bo molil za njegovo ozdravitev, ob tem pa dodal, da če se to ne bo zgodilo, mu bo Jezus naklonil posebno povezanost z njim.
S tem zavedanjem je mladenič še posebej v zadnjih osmih mesecih življenja živel, "kot da bi bil zdrav", se spominja Ricardo. "Čakal sem na čudež telesne ozdravitve," priznava oče, "dokler nisem razumel, da se lahko zgodi čudež, ne pa tudi fizična ozdravitev".
Njegovo srce je gorelo za Gospoda
V obdobju velike preizkušnje se je Pablo tesno povezal s Kristusom. Veliko noči je preživel v adoraciji, se vključil v skupnost karmeličanov in se čutil poklicanega, da prek svoje zgodbe z vsem srcem oznanja evangelij.
Ljubezen do Jezusa ga je vodila k darovanju svojega trpljenja zlasti za mlade, za edinost Cerkve in da bi premagal strah pred smrtjo. "Smrt v Kristusu je neverjetno lepa," je dejal Pablo María de la Cruz. "Ni strašljiva. Je tabu, ki ga je treba prekiniti."
"Glede na to, kako zelo hrepenim po srečanju z Očetom, se mi zdi, da je to dolga doba," je razmišljal. "Nikoli ni prezgodaj za srečanje z Bogom." Ob tem se je zahvalil za vse blagoslove, ki jih je prejel med boleznijo.
Ves čas mu je bila v veliko uteho molitev, s katero je prosil tudi za svoje starše, ki so se morali soočiti z njegovim odhodom v večnost.
Ne glede na to, kako je trpel, je Pablo v vsem našel tudi veselje. "Umrl je srečen," mama potrjuje njegovo pokončno držo.
Julija 2023 se je na njegovem pogrebu zbralo veliko število mladih. Kljub žalosti so bili to tudi trenutki upanja. Ob tem je duhovnik zbranim prenesel Pablovo sporočilo, da se lahko še naprej skupaj srečujejo pri sveti evharistiji.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
