V starševstvu pridejo trenutki, ko je vse čudovito načrtovano, ampak dosti bolj znani so tisti, ko smo že na pol poti skozi vrata z dojenčkom v naročju in nenadoma ugotovimo, da smo pozabili nekaj zares pomembnega. Tokrat je šlo za rožni venec.
Temu pa ni sledilo razočaranje, temveč nekaj resnično ljubkega. Mamica Laika P. Ordonez je v objavi na družbenem omrežju Instagram, medtem ko je v naročju držala svojega dojenčka, zapisala: "Pozabila sem svoj rožni venec, danes torej molim nožni venec," je nežno preštevala drobne prstke na stopalu svojega dojenčka.
Ooo, kako ljubko!
Laika je v pogovoru za Aleteio pojasnila:
"Malce smešno je, ker sem imela v zadnjem času kar nekaj težav z osebno molitvijo. Prijateljica mi je rekla, naj preprosto znova začnem moliti rožni venec in Mamico Marijo prosim, naj mi pomaga najti pot nazaj.
Težave so se seveda pojavile zaradi našega dojenčka … in prav tisti dan, ko sem se odločila, da se vrnem k vsakdanji molitvi rožnega venca, sem tega pozabila doma. Ampak kako prisrčna je Božja Mati: prav 'vzrok' za moje težave je vrnil molitev v moje življenje.
Dojenček, ki me je 'odvračal' od molitve, je nenadoma postal moje orodje zanjo."
Zaposlena mamica je poudarila še eno zanimivo dejstvo: mali Xavi se je rodil 7. oktobra, na praznik Rožnovenske Matere Božje, in torej že opravlja svoje poslanstvo!
Spreminjajoča se oblika molitve
Mnogim staršem se ta občutek raztresenosti in preobremenjenosti z vsakdanjim življenjem zdi precej domač. Kajti molitev, ko so enkrat tu otroci, je le redko podobna tisti iz obdobja brez otrok. Tihi trenutki so krajši, tišina bolj izmuzljiva in vse se običajno dogaja v gibanju, med hranjenjem, sprehodi in vsesplošno nepredvidljivostjo malih človeških bitij. Toda v resnici morda le nekoliko spremeni svojo obliko.
Rožni venec je bil vedno molitev "na otip", nekaj, kar človek drži in prešteva, nekaj, kar telo nežno potegne v svoj ritem. V tem primeru ritem ni nič manj resničen, le nekoliko manjši, malce mehkejši, morda nekoliko žgečkljiv in, na svoj način, morda celo nežnejši.
Precej primeren je tudi čas omenjene objave. V maju, ko se toliko ljudi na prav poseben način s svojimi srci obrača k Mariji, se zdi ta mali, zasilni "nožni" venec prav po tihem kot ustvarjen za naše potrebe. To je vrsta molitve, ki jo zlahka vključimo v vsakdanje življenje, in s praktičnega vidika ustreza tudi letnemu času, ko dojenčke pogosteje nosimo ven, na toplo: zdi se, da so njihove drobne nožice kar pripravljene na sodelovanje.
Prav tako nas nežno opominja, da takrat, ko življenje postane preobremenjeno, molitev ne izgine, ampak preprosto poišče pot do trenutkov, ki so že na voljo. Sprehod se združi z desetko rožnega venca, objem postane molitev in, kot v tem primeru, deset drobnih nožnih prstkov postane nekaj nepričakovano svetega.
Vse skupaj pa nam odvzame tisti tihi pritisk, da morajo biti stvari popolne. Kajti če se molitev lahko zgodi takole, sredi hoje, brez posebnega načrtovanja, nežno združena s humorjem in ljubeznijo, potem morda nikoli niti ni bilo mišljeno, da mora biti popolna.
Starši to že od nekdaj vedo, četudi tega vedno ne izrečejo: da vero, tako kot vse drugo, živimo sredi vsega drugega, sredi hrupa, nežnosti, majhnih, ponavljajočih se dejanj, ki oblikujejo dan. In če jo tu in tam spremlja malce smeha, še toliko bolje.
"Nožni" venec sicer ni tradicionalna molitev, je pa morda ravno tista vrsta rožnega venca, ki odgovarja vsem našim potrebam po molitvi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
