Reševalec Domen: “V vsaki intervenciji je prostor tudi za sočutje”

Domen Kompare je zdravstveni reševalec. Ženo Katjo, ki dela v dispečerskem centru, je spoznal že v srednji šoli. Oba imata dvanajsturne izmene, kar zahteva veliko prilagajanja, skupni čas pa najdeta ob prostih dopoldnevih, ko gresta hčerki v šolo. Po nočni izmeni največkrat ne gre spat, ampak na trening. Tak urnik ima že 18 let. Najbolj zahtevno je bilo, ko je ob delu izredno študiral, se spominja. "S faksa sem šel v nočno izmeno, po nočni na prakso, na faks in nazaj v nočno," opisuje.

Kdo je glavni organizator vašega družinskega urnika?
Jaz. Žena mi pošlje svoj urnik in naredim razpored. Včasih dobiva pomoč starih staršev ali prijateljev, a v večini ne. Zdi se mi, da bosta hčerki morda prav zaradi narave najinega dela prej samostojni. Stari sta 11 in 7 let in včasih se zgodi, da prihajam iz nočne izmene in zamujam, ker je bila intervencija daljša, kot smo pričakovali. Takrat gresta v šolo s taksijem. Mislim, da to ni nič slabega – učita se prevzemati odgovornost zase, prilagajanja v svetu.

Se vam zdi, da zaradi narave svojega dela drugače gledate na življenje? Ste kot oče bolj zaščitniški, ker veste, kaj vse gre lahko narobe?
To definitivno vpliva na moje življenje, a vseeno verjamem, da otroka nima smisla zavijati v vato, lahko pa poskrbiš za njegovo varnost: v avtu je vedno pripet z varnostnim pasom, na kolesu, skiroju, rolerjih, smučeh ima čelado. Nekatere stvari lahko preprečimo, čeprav vsega ne moremo rešiti. Obe hčerki trenirata športno gimnastiko in tudi pri nas se nismo izognili vsem poškodbam.

Mislim, da ne smem biti preveč zaščitniški – otroci morajo živeti, se razvijati, spoznavati, tudi pasti. Učijo se iz izkušenj. Po drugi strani pa sem zelo dosleden, kar se tiče ničelne tolerance do alkohola pri vožnji in podobno. Pri tem ne odstopam.

Kar pa se tiče funkcioniranja v vsakdanjem življenju, sem "I-love-you-guy", kar pomeni, da bom svojim bližnjim vedno povedal, da jih imam rad, to pa si želim slišati tudi v obratni smeri. Nikoli ne vem, kdaj bom to rekel zadnjič. Nevaren ni le moj poklic, ampak tudi življenje. Tišina ne sme biti zadnja stvar med dvema človekoma. Zavedanje minljivosti življenja me sili v to, da dajem poudarek odnosom.

Kaj vas je pred 18 leti navdušilo za poklic zdravstvenega reševalca? Se spomnite svoje prve intervencije?
Čeprav me to sprašujejo vsi, nikomur ne znam odgovoriti. Najprej sem imel fiksno idejo, da bom pilot, potem pa na zdravniških pregledih nekaj ni šlo skozi in kot strojni tehnik sem se prekvalificiral v zdravstvenega tehnika. To je bila moja prva in edina služba.

Začel sem na nenujnih prevozih, šlo je za medklinične prevoze in lažje poškodbe – teh se ne spomnim. Iz tega obdobja se spomnim le intervencije z množične nesreče na višnjegorskem klancu. Tisto je bil šok. Spomnim se tudi svoje prve intervencije, ker je bil z mano zelo strog zdravnik in me je bilo strah, kako mi bo šlo.

Za reševalca si ali nisi, vmesne poti ni. To ni nekaj, česar bi se lahko preprosto priučil ali navadil – če kot človek nisi pripravljen na psihično breme intervencij, se boš težko prilagodil. Če ti je služba breme, nisi v pravi službi. Pri našem delu ne moreš imeti slabega dneva, saj moraš biti strokovno vedno 100-odstoten.

Kako vas je ta poklic oblikoval kot človeka? Katere vrednote so za reševalca nepogrešljive?
Vrednote reševalca so človeške vrednote: sočutje, prijaznost, dobrota. Vsak človek bi moral tako funkcionirati. Tisto posebno pa so lastnosti. Prva je definitivno čustvena inteligenca. Reševalci do človeka in njegove družine pristopamo v nujnih stanjih, ko se človeku dogaja najhujše, kar se mu lahko zgodi. Tudi če je za nas nekaj lažja intervencija, je to zanj v tistem trenutku najhujši stres.

Reakcije na stres so različne: eni so veseli, drugi nas nadlegujejo, kje smo hodili toliko časa, tretji so živčni in veliko sprašujejo … Kot reševalec se moraš zavedati, da je zanje zelo stresno in obenem skrbeti za to, da to ne vpliva nate. Ko so ljudje jezni ali nesramni, se moramo ustaviti, postaviti mejo in to jasno povedati. Ko pridemo na kraj, kjer je pacient nesramen ali raztresen in nam ga uspe umiriti, intervencija poteka čisto drugače. Čustvena inteligenca je pomembna prav zato – da prepoznamo njihova in svoja čustva.

Vsi, ki stopamo v stik z ljudmi v stiski, se naučimo večopravilnosti: hitrega razmišljanja in učinkovitega odločanja. V nekaj sekundah se moram odločiti, v katero smer peljati intervencijo. Pomembna je tudi želja po vseživljenjskem izobraževanju, ki je konstanten proces.

Kako se spopadate s stresom, smrtjo in trpljenjem?
Pravijo, da moramo biti zdravstveni delavci empatični. Empatija pomeni poistovetenje s čustvi druge osebe. V mojem poklicu si tega ne moremo privoščiti, ker dolgoročno vodi v izgorelost. Če bi z vsako osebo, ki doživi hudo izgubo, delil vse občutke, bi se lahko s tem soočal petkrat na teden.

Mislim, da je bolj pomembno sočutje in razumevanje stiske ljudi, prijazen in nežen pristop, spoštljiv odnos do pokojnika v primeru smrti, umirjeno delo, izrečeno sožalje, tišji ton glasu. Včasih tako intenzivne situacije tudi eskalirajo in pride do vpitja ali žalitev. To je treba po eni strani umiriti, po drugi pa dati prostor za burno reakcijo: soočanje z izgubo, sploh če umre mlajša oseba, ni enostavno. Sploh izguba otroka je, ne glede na to, ali je star tri leta ali 30, dvakrat hujša.

Kateri so najtežji primeri, prav smrti otrok?
Težki primeri so tisti, ki ti povzročajo stres. To je odvisno predvsem od kapacitete – bolj obremenjene reševalne službe imamo to kapaciteto večjo. Za nas je standardna intervencija reanimacija, kakšni dislocirani enoti pa je morda že to stresno.

Stresna intervencija je vedno tista, ki gre izven okvirjev cone udobja: to so lahko čudne okoliščine, nevarna situacija, mladost ponesrečenega, lahko je več poškodovanih, lahko je ogroženo naše življenje … Takšne intervencije sprožijo negativno reakcijo pri zdravstvenem osebju. Pri otrocih pa smo vsi "mrzli", tudi po 18 letih tega dela.

Večina ljudi se s smrtjo sreča enkrat v življenju, vi pa skoraj vsak dan. Ali z leti in izkušnjami postane lažje?
Prvi posredovalci – policija, gasilci, reševalci – se dnevno soočamo s situacijami, ki lahko povzročajo življenjske travme, a nikoli ne sme postati normalno, da nekdo umre. Res je, da smo ob ljudeh v vseh fazah življenja, od rojstva do smrti, a smrt je vedno izguba človeškega življenja. Naučiš se sprejemati smrt, se z njo soočati, jo predelati, umestiti, a smrt je smrt.

Gotovo pa je drugače, če naletim na intervencijo v zasebnem življenju. Ko je imela moja hči v nekem obdobju afektne napade, ko je postala mlahava in pomodrela, nisem bil ne reševalec ne zdravstvenik, ampak samo oče. Od takrat tudi lažje razumem starše, ki imajo panično reakcijo, ki lahko celo moti intervencijo. Soočajo se z najtežjo izkušnjo, in ko ti dajo otroka v roke s prošnjo: "Naredite nekaj!", veš, da imaš v rokah vse.

Ali obstajajo primeri, ki v mislih ostajajo z vami, čeprav ste naredili vse, kar ste mogli? Kako se razbremenite?
Ostanejo intervencije, ekstremi, ampak morajo ostati kot strokovni, tehnični spomin, ne pa kot negativni občutek. Če po enem letu še vedno čutiš tiščanje v prsnem košu ob spominu na to intervencijo, pomeni, da je bila čustveno nepredelana. Tega si ne smeš dovoliti. So tudi smešne ali bizarne intervencije, ki si jih zapomnimo. Pomembno je, da jih nosimo v spominu, ne v srcu.

Na predelovanje težkih izkušenj nas na faksu niso veliko pripravljali. Pri nas imamo razvit sistem zaupništva – v vsaki izmeni je en psihosocialni zaupnik, med drugim tudi jaz. Posebej smo se izobraževali in psihologi so nas učili delati razbremenilne pogovore po težjih intervencijah. Vsi člani naše organizacije imajo možnost, da lahko zaupnika kadarkoli pocukajo za rokav, pokažemo jim tehnike sproščanja …

Že z razbremenilnim pogovorom dostikrat odleže. Ko ljudje govorijo o tem, sproščajo ogromno bolečine in stiske. Vedno poudarjam, da se moramo pogovarjati, ker je normalno, da težje intervencije v nas sprožajo določene odzive. Nikomur ni normalno videti človeka, ki ga je povozil vlak. Ob tem ne moreš ostati hladen.

Ko sem začel delati, je bolj veljalo, da nam nihče nič ne more, da nas nič ne prizadene, zdaj pa opažam, da se z mlajšimi generacijami čedalje bolj zavedamo psihološkega stanja. Zavedamo se, da smo izpostavljeni ogromnemu stresu in zato sam zelo pazim na to, da čustvena bremena predelam s svojimi tehnikami: treningom, kolesarjenjem, pogovorom s partnerko Katjo, poslušanjem glasbe …

Kako pristopite do pacientov v najtežjih trenutkih njihovega življenja? Sta potrebni le hitrost in strokovnost?
Definitivno je to odvisno od narave intervencije. Če ima nekdo srčni zastoj, se s sočutjem v tistem trenutku ne ukvarjamo, ker je prvih pet minut, ko pridemo, ključnih. Že ob prihodu smo prepozni in takrat imamo res ogromno dela, ker moramo izpeljati postopke in posege. Vseeno pa ob vsem tem vedno prijazno pozdravimo, povemo, da bomo poskusili pomagati.

Če je prisotna kakšna huda krvavitev, bomo najprej reševali to in se pogovarjali pozneje. Kljub temu ni nobene intervencije, pri kateri ni prostora za sočutje. To je tudi za svojce zelo pomembno: povemo jim, kam bomo odpeljali njihovega svojca, kam naj pridejo za nami, svetujemo jim, naj pokličejo koga, ki jih bo peljal. Ko gre za poslabšanje kroničnega stanja morda že umirajočega pacienta, je empatije še več.