Večina katoličanov se k nedeljski maši ne odpravi z mislijo: Odlično, tole bi moralo zmanjšati moje tveganje za zgodnejšo smrt.
K maši pridejo, ker je nedelja, ker so bili tako naučeni, ker potrebujejo evharistijo, ker si prizadevajo za svojo vero, kakšno nedeljo pa preprosto zato, ker bi se počutili še slabše, če sploh ne bi šli. Prva stvar, ki bi jim ob tem padla na pamet, običajno ni misel, da lahko s tem, ko bodo ob poslušanju Božje besede sedeli v cerkvenih klopeh, stali, klečali, zapeli prvo kitico vstopne pesmi in si prizadevali, da ne bi ves čas mislili na nedeljsko kosilo, po tihem izboljšajo svoje zdravje.
Pa vendar: po mnenju zdravnika interne medicine dr. Joséja Jorgeja Maye se z rednim obiskovanjem nedeljske maše morda dogaja prav to.
Na podlagi vedno večjega števila opazovalnih raziskav je dr. Maya nedavno tega objavil podatek, da imajo ljudje, ki se vsaj enkrat tedensko udeležujejo verskih obredov, v povprečju za 21 odstotkov manjše tveganje, da bodo zboleli za rakom, za 29 odstotkov manjšo verjetnost, da so kadilci, za 34 odstotkov manjše tveganje, da prekomerno uživajo alkohol, za 33 odstotkov manjše tveganje za depresijo in, kar je morda najbolj presenetljivo, za 27 odstotkov manjše tveganje za zgodnejšo smrt zaradi katerega koli vzroka.
Pri mladostnikih, je dodal, se prav tako kažejo nižje stopnje možnosti za tvegano spolno vedenje in zlorabo nedovoljenih snovi.
Čudovita povezava med mašo in dobrim življenjem
No, preden začne kdo župnijska oznanila obravnavati kot nadomestek za zdravstveno zavarovanje, dr. Maya v isti sapi poudarja, da to ni nikakršna čarovnija ali nekakšna čarobna zdravstvena ukana, ki se skriva v misalu. Razlaga je pravzaprav dosti bolj človeška in morda veliko lepša: ljudje, ki redno obiskujejo sveto mašo, običajno nekam pripadajo.
To se morda sliši preprosto, je pa izjemno pomembno. Teden za tednom vstopajo v občestvo, kjer jih nekdo pozna, jih pozdravi, zanje moli in jih vpleta v nekaj večjega od njih samih. V dobi, ko je osamljenost postala ena večjih prikritih zdravstvenih kriz, ta vrsta stalne pripadnosti ni nepomembna.
Pri Aletei smo že poročali o podobnih ugotovitvah, ki kažejo, kako dosledna udeležba pri sveti maši ne zagotavlja le zakramentalne milosti, temveč tudi zanesljiv učinek obrednosti, domačnosti in skupnega življenja. Tu pa je seveda še vprašanje stresa.
Ne glede na to, kako raztresen je človek ob prihodu v cerkev, mu v uri, ki jo preživi zunaj nenehnih zahtev po storilnosti, novic, zaslonov in skrbi zase, nekaj po tihem znova uravna živčni sistem. Cerkev v svoji tihi modrosti že stoletja predpisuje umirjanje, premišljevanje, kesanje, hvaležnost in upanje, davno preden se je kdor koli spomnil meriti ravni kortizola.
Dr. Maya to pove povsem preprosto: "Še nikoli nisem videl človeka, ki bi šel v cerkev ali k maši in odšel v slabšem stanju, kot je prišel," in tej trditvi človek res težko oporeka!
Tudi ob nedeljah, ko župnika med pridigo malce zanese, ko otrok zakriči in se morda zdi, da pevci z izbiro pesmi malce preizkušajo krščansko ljubezen do bližnjega, večina ljudi še vedno odide nekoliko spremenjenih. So mirnejši, lahkotnejši, manj zaprti vase. Dr. Maya priznava, da je to tudi njegova lastna izkušnja, saj pravi, da vsakokrat, ko gre k nedeljski maši, odide "veliko mirnejši, veliko lažji in, kar je najpomembneje, z Božjim sporočilom za svoje življenje".
Občutek smisla
Obstaja pa še zadnja sestavina, ki je sodobnemu življenju pogosto primanjkuje: smisel. Maša prekine utvaro, da je naš teden sestavljen le iz opravkov, obveznosti, rokov in prejetih sporočil. Spominja nas, četudi za kratek čas, da je življenje usmerjeno k nečemu, kar presega zgolj obstoj. Ljudje se običajno bolje odrežejo, tako duševno kot telesno, ko verjamejo, da ima njihovo življenje smisel, in vera to ponuja na način, ki se mu lahko ob bok postavi le malo drugih tedenskih navad.
Nič od tega ne pomeni, da bi se morali katoličani zdaj svete maše udeleževati zgolj zaradi nižjega krvnega tlaka in daljše življenjske dobe. S tem bi zares zgrešili bistvo. Tiho spodbudna pa je misel, da so stvari, ki jih Bog pričakuje od nas, tako redko zgolj nekaj poljubnega. Vedno znova se izkaže, da tisto, kar hrani človekovo dušo, krepi tudi vse drugo, tako na vidne kot na prikrite načine.
Zato: drži, evharistija ostaja neskončno več kot zgolj rutina za dobro počutje, in če bi nedeljsko mašo skrčili na tisto eno stvar, ki jo v tednu storimo za svoje zdravje, bi povsem zgrešili bistvo. Kljub temu pa je precej tolažilno vedeti: ko nam Cerkev naroča, naj vsak teden pridemo k maši, nam s tem morda nehote ponuja tudi eno najbolj zdravih stvari na seznamu naših tedenskih obveznosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
