12 navad družin, v katerih otroci ohranijo vero

Zakaj nekateri otroci tudi kot odrasli ostanejo povezani z vero, medtem ko jo mnogi po odhodu od doma zapustijo? Ameriški terapevt Gregory Popčak, ki že več desetletij spremlja družine in zakonce, pravi, da odgovor ni toliko v strogosti, popolnosti ali količini verskih dejavnosti.

Popčak je skupaj z raziskovalci univerze Georgetown sodeloval pri raziskavi Future Faithful Families (Bodoče verne družine), v kateri so preučevali družine, kjer otroci tudi v odraslosti ostanejo dejavni verniki.

Raziskava je pokazala, da med 85 in 90 odstotkov otrok, vzgojenih v katoliških družinah, vero pozneje zapusti. A raziskovalce je zanimalo predvsem nekaj drugega: kaj delajo drugače tiste družine, v katerih vera ostane živa tudi v naslednji generaciji?

Ugotovili so, da imajo takšne družine skupnih 12 vsakodnevnih navad.

"Ni dovolj imeti toplega doma. Ni dovolj imeti vernega doma. Otroci morajo videti povezavo med vero in toplino," poudarja Popčak.

Otroci potrebujejo nežnost, objeme, spodbudne besede in občutek, da so ljubljeni. Popčak opozarja, da posebej fantje pogosto prezgodaj ostanejo brez telesne bližine in nežnosti, ker se bojimo, da jih bomo pomehkužili.

Po njegovem to pušča globoke posledice. Otroci, ki ne dobijo zdrave bližine, pogosto pozneje iščejo potrditev na napačnih mestih.

Zato spodbuja starše, naj tudi vero povezujejo z nežnostjo. Ko objamejo otroka, ga lahko pokrižajo na čelu in mu rečejo:

Družine, kjer vera ostane živa, veliko poslušajo. Starši ne nastopajo samo kot učitelji ali nadzorniki, ampak znajo otroka slišati. To pomeni, da otrok lahko izrazi strah, dvom, jezo ali vprašanja, ne da bi ga takoj utišali ali osramotili.

Popčak opozarja, da stroga disciplina brez odnosa pogosto vodi v oddaljevanje od vere. Vzgoja naj ne temelji na strahu, kričanju ali poniževanju, ampak na spremljanju in učenju. Otrok mora čutiti, da je ljubljen tudi takrat, ko naredi napako.

Pomembne so majhne, vsakdanje stvari: skupni obroki, večerni pogovori, blagoslov otrok pred spanjem, praznovanje rojstnih dni in cerkvenih praznikov. Takšni rituali ustvarjajo občutek pripadnosti in varnosti.

"Molitev bi nas morala približati Bogu in ljudem, s katerimi molimo," pravi Popčak.

Če otrok med molitvijo doživlja predvsem napetost, popravljanje in pritisk, bo vero povezal s tesnobo.

Zato spodbuja starše, naj molitev prilagodijo starosti otrok. Majhen otrok morda ne zmore celega rožnega venca, lahko pa posluša evangeljsko zgodbo in zmoli eno zdravamarijo.

"Če po družinski molitvi vsi čutimo, kot da smo bili v rokoborskem dvoboju, potem verjetno tega ne delamo prav."

Vera ne sme biti omejena samo na nedeljsko mašo ali večerno molitev. Otroci morajo videti, da vera vpliva na odnose, odpuščanje, način govorjenja in medsebojno pomoč.

Po Popčakovih besedah je prav to odločilno: da otrok vero poveže z izkušnjo topline doma.

Posebej poudarja pomen očeta. Ne kot stroge avtoritete, ampak kot čustveno prisotnega moža in očeta.

Oče po njegovem ni poklican k nadzoru, ampak k služenju. Njegova naloga je ustvarjati prostor, kjer družina raste v ljubezni in povezanosti.

Otroci morajo videti nežnost in spoštovanje med staršema. Zakon ni samo organizacija družine, ampak prvi prostor, kjer se otrok uči ljubezni.

Popčak poudarja, da mož ne sme ljubiti žene samo na način, ki je njemu udoben. "Bog me kliče, da ljubim svojo ženo tako, kot ona potrebuje, ne samo tako, kot je meni udobno."

Družine, kjer vera ostane živa, pogosto skupaj pomagajo drugim: obiskujejo stare starše, pomagajo sosedom, sodelujejo v župniji ali pri dobrodelnosti. Tako otrok vidi, da vera ni samo zasebno prepričanje, ampak način življenja.

Takšne družine niso popolne. Se pa znajo opravičiti. Starši znajo otroku priznati napako in ga prositi odpuščanja. To je za otroka pogosto močnejše pričevanje vere kot popolnost.

Otroci potrebujejo občutek, da imajo poslanstvo in da je njihovo življenje dragoceno. Starši jih ne oblikujejo samo za uspeh, ampak jim pomagajo odkrivati, kaj je njihovo poslanstvo.

Popčak pogosto uporablja izraz "domača Cerkev". Dom ni samo kraj pravil, ampak prostor, kjer je Bog navzoč v vsakdanjem življenju.

To se kaže v drobnih gestah: blagoslov pred spanjem, pogovor o veri, praznovanje cerkvenih praznikov, skupna molitev in medsebojna skrb.

Prispevek je nastal na podlagi pogovora z Gregoryjem Popčakom v podkastu The Catholic Gentleman.