Ljudje se pogosto šalijo, da dvojčka pomenita dvojne težave, toda duhovnika Joe in Matt Kelly ponujata precej drugačno izkušnjo: dvojno predanost. Skupaj sta bila rojena, skupaj posvečena, zdaj pa praznujeta 70 let duhovništva. Njuna skupna zgodba ima prav poseben čar.
Irska dvojčka sta nedavno ne le dopolnila 95 let življenja, temveč sta obhajala tudi železno mašo, saj sta praznovala sedem desetletij, odkar sta leta 1956 prejela mašniško posvečenje. To je tiste vrste mejnik, ob katerem človeku zastane korak, delno zato, ker je precej redko že dejstvo, da oba dvojčka postaneta duhovnika, obenem pa tudi zato, ker duhovništvo očitno znova precej prepričljivo dokazuje možnost dolgega življenja.
Kot smo že večkrat poročali, redovnice pogosto pritegnejo medijsko pozornost z doseganjem izjemne starosti, očitno pa gre dovolj dobro tudi moškim v posvečenih poklicih. Seveda sedmih desetletij duhovništva ne smemo skrčiti zgolj na nekakšen cerkveni program proti staranju, vendarle pa je nekaj tiho osupljivega v ritmu, ki je običajno skupen takšnemu načinu življenja.
Molitev, namen, rutina, občestvo in vsakdanja navada, da je človek obrnjen navzven, k bližnjemu, morda ne zagotavljajo dolgega življenja, toda zdi se, da nudijo določeno trdnost, ki je v sodobnem življenju pogosto primanjkuje.
Različne poti, isti klic
Brata Kelly sta to ustaljenost živela vsak na svoj način. Oče Joe je leta služil župljanom po dublinski nadškofiji in s toplino v glasu govori o krajih, ki so ga oblikovali, ter se spominja, kako "lepo je bilo imeti to povezavo s svojimi koreninami", ko se je na enem prvih službenih mest vrnil v župnijo, povezano z njegovimi starimi starši.
Oče Matt je medtem približno dvajset let predaval filozofijo na kolegiju Carlow, deloval v več župnijah ter velik del svojega življenja posvetil cerkveni glasbi, zborovodstvu in pastoralnemu služenju. Različna službena mesta, različna cerkvena občestva (ali zbori), toda isti klic.
In morda je prav zaradi tega podrobnost, da sta duhovnika tudi brata dvojčka, tako ganljiva. Za dvojčke pogosto pravijo, da se med seboj nagonsko razumejo, da imajo vse življenje ob sebi spremljevalca, ki jim je vedno blizu. Če si predstavljamo, da se ta vez ni prenašala zgolj skozi otroštvo, ampak skozi 70 let duhovništva, je njuna zgodba še toliko lepša. Joe in Matt nista bila le brata, ki sta se starala drug ob drugem, ampak človeka, ki sta se v istem življenjskem obdobju odzivala na isti klic.
Poleg tega je nekaj globoko ganljivega v priznanju, ki ga je oče Joe delil v pogovoru za medije: "Kolikor se spomnim, sem od nekdaj premišljeval o tem, da bi postal duhovnik." Nekatere poklice spremljajo veliki pretresi in dramatične prelomnice; drugi se tiho ukoreninijo v človeka in postanejo ne toliko nenadna odločitev kot pa vseživljenjska usmeritev. Zdi se, da za brata Kelly duhovništvo nikoli ni bilo zgolj izbira poklicne poti, temveč način življenja, ki sta ga povsem naravno prevzela.
Morda se prav zato z zgodbami, kot je njuna, tako radi poistovetimo. Živimo v dobi, ko se stalnost zdi nekaj nedosegljivega, ko se službe, domovi, istovetnosti in zavezanost nenehno spreminjajo, ko vztrajanje na zastavljeni poti pogosto velja za občudovanja vredno, vendar precej neobičajno. In potem naletimo na 95-letna dvojčka duhovnika, ki sta 70 let počela natanko to, kar sta si zadala v mladosti, in to po vseh merilih počela s hvaležnostjo, ne pa izčrpana ali naveličana.
Ob njiju človek hitro občuti, da jima je jasnih veliko stvari. Morda ne poznata ravno skrivnosti za večno življenje, čeprav se zdi, da duhovniki postajajo vedno bolj odporni, zagotovo pa vesta nekaj o tem, kaj človek pridobi z življenjem, ki je zasidrano v smislu, ritmu in služenju onkraj samega sebe.
Duhovnika Joe in Matt Kelly pri 95 letih ne praznujeta le dolgega življenja, temveč vseživljenjsko lepoto zvestobe, in morda je to njun najbolj navdihujoč mejnik. Mnogi ljudje živijo dolgo; manj jih živi dolgo v tako jasni povezanosti z istim poklicem, isto vero in v tem primeru z istim obrazom, ki jim sedi nasproti ob rojstnodnevni torti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
