Zadnjih nekaj desetletij so katoliško Cerkev močno zaznamovala odkritja različnih zlorab, ki so jih izvedli duhovniki oziroma ljudje na cerkvenih položajih.
Ta tema je dolgo bila tabu, v zadnjih letih pa je "mogoče zaznati jasno spremembo, kjer se ljudje bolj zavedajo, da se tej temi ne morejo izogniti, da se je treba z njo soočiti, da sprašujejo in se angažirajo," opaža nemški jezuit p. Hans Zollner, ugleden teolog, psiholog in psihoterapevt, ki vodi Inštitut za antropologijo na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Je eden vodilnih mednarodnih strokovnjakov na področju zaščite mladoletnih in ranljivih oseb.
Opozarja pa, da zavedanje ni dovolj in da nas čaka še veliko dela. Biti moramo še "veliko bolj iskreni, veliko bolj dosledni in transparentni pri prevzemanju odgovornosti – tako tistih, ki so zlorabljali, kot tudi tistih, ki teh storilcev niso ustrezno obravnavali ali niso pravilno uporabljali cerkvenih norm".
P. Zollner je ob obisku v Sloveniji poglobljeno odgovoril tudi na naša vprašanja.
Že vrsto let delate na področju boja proti zlorabam v Cerkvi. Kaj vam daje moč, da vztrajate pri tej zahtevni nalogi?
Prvo je seveda moja vera, da je Jezus Kristus tisti, ki nas je poklical, da sledimo njemu in njegovemu zgledu: biti tu za ljudi, hoditi z njimi po poti iskanja Boga in živeti to, kar hoče evangelij – ljubiti Boga, bližnjega in samega sebe. In to posebej pomeni biti tu za tiste, ki so majhni, ranljivi ali ranjeni. Verjamem, da je to, kar delam, del cerkvenega poslanstva, del oznanjevanja evangelija.
Drugo, kar me skozi leta krepi, so srečanja s prizadetimi. To so ljudje, ki so doživeli zlorabo, a so šli naprej in se niso pustili definirati samo s tem. Mnoge žrtve, ki sem jih srečal po svetu, so me globoko ganile s tem, kako so se soočale s trpljenjem. To ni bilo vedno lahko poslušati, niti prenašati napetosti in različnih pričakovanj. A mnogi mi tudi neposredno rečejo, da upajo, da bom to delo nadaljeval.
In tretje: številnim ljudem, ki jih srečujem – študentom na našem inštitutu na Gregoriani in mnogim na predavanjih po svetu – je zelo pomembno, da to poslanstvo živijo naprej. Vidim, da obstaja interes, tudi če je težko, in da želijo ljudje pri tem sami sodelovati.
Papež Frančišek je pogosto govoril o klerikalizmu kot enem od vzrokov za zlorabe. Kako se kaže v vsakdanjem cerkvenem življenju in kaj lahko storijo laiki?
Klerikalizem izhaja iz tega, da je neka oseba dojeta kot nadrejena, nedotakljiva in to tudi sama zahteva. "Ker sem duhovnik ali redovnica, ker sem ravnateljica katoliške šole ali katehistinja, lahko počnem in si vzamem, kar si želim." To ni omejeno le na klerike. Gre za občutek nedotakljivosti: "Ne smejo me kritizirati, ne morem delati napak, sem boljši, pametnejši, močnejši od drugih." To je stran storilcev.
Obstaja pa tudi stran laikov, ki so skozi stoletja duhovnike postavljali na piedestal in si jih niso dovolili kritizirati.
Mnogi prizadeti pripovedujejo, da so poskušali povedati staršem, da jim je duhovnik ali redovnica storila nekaj slabega, pa so jih starši zavrnili: "To ni mogoče." Ali pa: "Ti si kriv, ti si ga izzval." Ali pa, tudi če so verjeli, niso ukrepali, niso šli na cerkveno ali civilno sodišče, ampak so poskušali stvar pomesti pod preprogo – tudi zaradi zaščite ugleda Cerkve ali skupnosti.
To je primer posledic klerikalizma.
Razbiti ga je mogoče le, če na eni strani tisti na položajih razumejo, da njihova služba ne pomeni, da so nedotakljivi, ampak da morajo biti bolj odgovorni. In na drugi strani, da lahko verniki spoštljivo in po pravilih izrazijo kritiko – ne le potiho ali z jeznimi izpadi, ampak konstruktivno.
Pogosto pravite, da morajo biti žrtve, prizadeti, v središču. Kako lahko župnijska skupnost postane kraj, kjer si prizadeti upajo spregovoriti, ne da bi se bali, da bodo s tem "okrnili ugled Cerkve"?
To ni preprosto. Ampak to je proces učenja in potrebuje veliko potrpežljivosti z vseh strani. Najprej od prizadetih, ker v župnijski skupnosti zagotovo niso samo ljudje, ki so odprti, ampak tudi taki, ki imajo osebne predstave, na primer, da se Cerkve, ne glede na to, kaj se zgodi, nikoli ne sme javno kritizirati. To prizadeti zelo težko sprejmejo.
Skupnost ima izziv hoditi po poti skupaj s prizadetimi, ker ima vsaka prizadeta oseba svojo predstavo. Kaj naj skupnost stori? Eni prizadeti si želijo molitev, drugi želijo sodelovati v določenih odločevalskih organih. Tretji morda želijo finančno ali drugo podporo. Eni želijo biti javno znani in o tem javno govoriti. Ali imeti prostor v župniji, da bi se srečevali in pogovarjali. Ampak to ni za vse.
Zato je za župnijo, škofijo ali redovno skupnost vedno izziv iti do posameznika in vedeti, da ni ene rešitve, ki bi veljala za vse prizadete. Mislim, da bi bilo najpomembnejše, da sprejmemo, da je to učna pot. Ene, univerzalne rešitve ni, ampak gre za skupno pot spreobrnjenja, ki mora vključevati razum, srce in občutke.
Kako ocenjujete ravnanje Cerkve v primeru Marka Rupnika – tako glede transparentnosti kot tudi z vidika prizadetih?
Pred nekaj tedni sta k meni prišli Gloria Branciani in Mirjam Kovač. To je bila njuna pobuda in zelo sem vesel, da smo se srečali in pogovorili. V sam Rupnikov primer pa nisem neposredno vključen. Tudi jaz vem le to, kar vidim v medijih.
Kot glavni problem pa vidim transparentnost, ki je je bilo in je je premalo.
Zame je odločilno vprašanje, kako ugotoviti, kdo je bil kdaj za kaj odgovoren. In pri tem vprašanju v tem primeru verjetno nikoli ne bomo prišli tako daleč, da bi vedeli, kdo je kaj vedel in kdo bi moral posredovati, pa ni, ali pa je celo preprečil, da bi kdo posredoval.
Razumem, da javnost v vseh primerih želi imena, obraze, ki bi bili kaznovani, ali pa jasne podatke, kdo je kaj storil. Ampak tega verjetno pogosto ne bomo mogli ugotoviti. In to je slabo. A še slabše je, da v vsakem primeru obstaja več nadrejenih, več pristojnosti, več trenutkov odločanja in pogosto veliko vpletenih ljudi, ne da bi bilo jasno, kdo je kdaj za kaj odgovoren. To je naš največji strukturni problem.
In to je tudi največji problem za posledice. Kajti le, če nekdo zase ve – kot škof, provincial, ravnatelj ali karkoli – da je to njegova odgovornost in se mora z njo soočiti, lahko sprejme posledice. Če pa so v neki situaciji trije bolj ali manj enakovredni nosilci oblasti, bo vsak rekel: ne, jaz nisem sam, tudi ti si bil zraven.
Mnogi so bili nad Rupnikovim učenjem, njegovimi teološkimi razlagami in duhovno močjo njegove umetnosti navdušeni. Z obtožbami o zlorabah je zato prišlo veliko razočaranje. Kakšen odnos naj zavzamejo do tega?
Prvo, najpomembnejše: razočaranje in jezo je treba zares začutiti, sprejeti in prinesti pred Boga ali pred ljudi. Biti iskren do sebe: to me boli, jezi, žalosti, to me zmede. Najprej je treba zaznati svojo človeško in duhovno reakcijo ter jo sprejeti oziroma se učiti sprejemanja. To ni preprosto. Bolj kot se človek z nečim poistoveti – z osebo ali (umetniškim) objektom, težje sprejme razočaranje.
Drugič: v tem učnem procesu, v tem notranjem delu, je pomembno opaziti, kako raste moja svoboda. Svoboda, da pogledam, kaj Bog v tej situaciji želi od mene. Očitno sem bil tako očaran nad to vrsto teologije, umetnosti ali duhovnosti, da sem se z njo preveč poistovetil. Kaj mi želi Bog povedati s tem, da me postavlja pred to razočaranje?
Če pogledamo zgodovino Stare in tudi Nove zaveze ter zgodovino Cerkve, je ta trenutek razočaranja zelo pogost. Kralj David, veliki junak, da ubiti moža svoje ljubljene in ima z njo otroka. Kako je to mogoče?! Veliki kralj, veliki rešitelj Izraela! Ali Juda, eden od dvanajstih apostolov, ki je Jezusa izdal.
Gre za to, da se učimo, da svoboda Božjih otrok, o kateri govori Pavel v Pismu Rimljanom, res pomeni postati svoboden in ne nekritično poistoveten ali celo popolnoma odvisen. To je znamenje hudega duha. In če nekdo druge naredi odvisne od sebe ali manipulira z močjo za zadovoljevanje svojih potreb, je to jasno znamenje hudega duha.
Zato je pomembno prepoznati tudi to: kljub vsem razočaranjem in jezi je nova svoboda mogoča. Lahko rastem in odkrivam, da so v Cerkvi vedno bili in so še ljudje, ki kljub vsej nepopolnosti iščejo Boga in so tu za druge.
To je boleča, a nujna pot vere v Boga, ki nas želi voditi v svobodo Božjih otrok in v polnost življenja.
Pogovor bo v celoti objavljen v prihodnji (20.) številki tednika Družina.
