7 razlogov, zakaj je dobra novica razlog za veselje

Ena izmed mojih ljubih prijateljic je ateistka. Tako kot jaz je odraščala v veliki katoliški družini, toda ob čustvenih pretresih, povezanih z vero, in razumski poti, po kateri stopa še danes, se je trenutno oddaljila od Cerkve. Ob priliki sva malce klepetali o tem in izjavila je nekaj takega: "Ampak sem precej ljubosumna. Ti imaš res srečo, da si verna."

Seveda ima prav. Vera je največji dar, ki ga človek lahko prejme. Angeli so se poskusili izogniti eni vsebinsko najbolj podcenjujočih izjav vseh časov, ko so pastirjem sporočili, da jim prinašajo "dobro novico … o dogodku, ki bo silno razveselil" – pa je bila še vedno podcenjujoča. Zanjo preprosto ni besed. Četudi si angel. In še posebej, če imaš za sporočiti: "Ni ga tukaj. Vstal je."

Dobra novica – to namreč pomeni beseda evangelij – je čudovita novica. Osupljiva, dih jemajoča, neverjetna, nepredstavljiva novica, ki presega naše najbolj divje sanje. Pa o njej dovolj pogosto premišljujemo na ta način? Seveda ne. Ker je to nemogoče. Celo večnost nebes bi potrebovali, da bi sploh začeli. Kljub temu pa je dobro, da na svoj pomanjkljiv način tu in tam vsaj poskusimo.

Naj vam predstavim sedem (izmed nepregledne in nepredstavljive množice) razlogov, zakaj je dobra novica res čudovita novica:

V tem življenju bomo trpeli in temu se ne moremo izogniti. Že zgolj to, da smo telesno v dobri formi in da to ohranjamo, je zahtevno delo. "Brez bolečine ne pridobimo ničesar," pravijo. Toda če smo sposobni darovati svoje trpljenje, veliko ali majhno, je to nekaj čudovitega.

Moj trener v telovadnici je prosil našo skupino, naj mu zaupamo, kakšno vodilo nas žene naprej, ko vadba že postane mučna. Toda nobeno vodilo se ne more primerjati z védenjem, da lahko že nekaj tako preprostega, kot je še ena vrsta sklec, trenutno vsaj malce pripomore k lajšanju tegob nekoga v Libanonu. Presežnost, ki jo lahko premore vsaka malenkost, je … neverjetna.

Ljudje počnejo najrazličnejše čudne in nevarne stvari, ko se poskušajo povezati z umrlimi. Mi pa ne potrebujemo nič od tega. Imamo občestvo svetnikov. Se želite opravičiti mami, ker se ob njenem zadnjem klicu niste oglasili na telefon? Storite to. Sliši vas. Potrebujete dedovo pomoč, da najdete svoje ključe? Rad tekmuje s sv. Antonom Padovanskim, kdo bo prvi, ki vam bo priskočil na pomoč. Kar prosite ga.

Primerno je, da molimo za naše verne rajne – moramo! –, lahko pa molimo tudi z njimi. Neverjetno! Verjetno vsi poznamo ljudi, ki jih ne tolaži misel na občestvo svetnikov, in smrt ljubljenih je zanje pravo mučenje. Molimo tudi zanje.

(Seveda je pogovor z mrtvimi le en vidik dejstva, ki izraža našo vero, da niso umrli! In tudi mi ne bomo! Vstajenje je preveč pomemben del dobre novice, da bi ga zgolj omenili, zato bomo nadaljevali z manj pomembnimi dejstvi, čeprav je vstajenje seveda temelj celotnega seznama.)

Ko naš najstnik odlično odpiše test iz matematike. Ko nas s svojo lepoto povsem prevzame sončni vzhod nad oceanom. Ko najdemo parkirno mesto in pridemo v pisarno nekaj sekund pred šefom. Kdo se želi zahvaljevati "vesolju" za vsako stvar, ki gre kot po maslu, uro za uro, dan za dnem?

Toliko razlogov za hvaležnost imamo. Kako lepo je, da imamo Očeta, ki sliši naš: "Hvala! To sem res potreboval. Nisem pričakoval, da se bo zgodilo tako, ampak hej, to resnično cenim."

Ljudje se pogosto šalijo o katoliški krivdi, ampak lepo vas prosim, saj sploh ne gre za to. Kaj pa katoliški "no pasa nada" (nič hudega)? Ste že stomilijontič naredili isto napako? Izgubili živce? Se zlagali? Še kaj veliko večjega od tega? Nič hudega. Na voljo je spoved, kadar koli in kakor pogosto želite. Vedno znova in znova in znova ponavljajte isto stvar. Očetu je vseeno. On samo odpušča. In iz spovednice stopite čisti kot sonce. Še več: imamo Mater brez greha, ki nas bo prijela za roko in nas privedla nazaj k Bogu.

Pred dnevi je duhovnik pri maši govoril o tem, kako je Peter zagotovo srečal Božjo Mater Marijo, potem ko je trikrat zatajil Jezusa (njegov hvalisavi "oh, tega ne bi nikoli storil" je hitro izpuhtel). Usmerila ga je nazaj na pravo pot in postal je prvi papež. Tudi za nas bo poskrbela.

Ko je pred skoraj tremi desetletji umrl moj oče, se spominjam, kako je bil en objem prav posebej tolažilen – objem prijateljice, ki je malo pred tem izgubila svojo mamo. Tisti objem je predstavljal skupno žalost in razumevanje.

Ta izkušnja je le droben odsev tega, kako nas Jezus spremlja znotraj našega trpljenja. Ko je nase prevzel naše grehe in trpljenje, se je z nami poistovetil v naših najbolj nesrečnih trenutkih, ko čutimo, da so nas zapustili vsi, celo Bog. Naši občutki morda ne bodo izginili, toda gotovost Njegove navzočnosti in Njegovega razumevanja je naše sidro.

Božja navzočnost ob nas in Sveti Duh v nas je resnica, ki prinaša še dodatno radost v vesele trenutke. Ljudje si naravno prizadevamo, da svoje veselje in zmage delimo z drugimi. Nikoli nam ne primanjkuje ušes, ki nam prisluhnejo in naše veselje delijo z nami.

Kolikokrat si zaželimo, da bi imeli kristalno kroglo! Pa naj gre za naše življenje ali življenje naših otrok: toliko odločitev je, ki jih ne sprejmemo zlahka. Ta ali ona šola? Ta ali ona poklicna pot? Se selimo zdaj ali nekoliko pozneje? Vložimo svoje prihranke sem ali tja? Ali pa že preprosta odločitev, kaj bomo nocoj pripravili za večerjo.

Čeprav Bog spoštuje našo svobodo in pušča, da stvari rešujemo sami, imamo zagotovilo v Pavlovem pismu Rimljanom, (8,28): Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.

Opomba v eni od svetopisemskih izdaj dodaja, da je bil prevod nekoč takšen: "Bog poskrbi, da vse deluje ali Bog deluje v vsem." Vse. Deluje. V vsem.

Zavijte levo ali desno. Stopite na manj prehojeno pot – ali pa ne. Sprejmite najboljšo odločitev, ki je mogoča ob tem, kar imate na voljo, vse drugo pa izročite v Njegove roke. Vse bo v redu. In kot sem slišala pri maši, je skrivnost v tem, da iščemo Jezusovo navzočnost v vsakršnih okoliščinah – pa naj gre za ribolov s prijatelji ali premalo denarja za plačilo najemnine – in ga bomo našli.

Človeški sposobnosti razuma in svobodne volje odražata, da smo ustvarjeni po Božji podobi … ustvarjeni smo, da stvari poznamo in jih izbiramo. Na obe nagnjenji pa vpliva greh, ki se pogosto izkaže kot naša želja, da bi vedeli in nadzorovali vse. Resnično težko sprejmemo, da nekatera vprašanja nimajo odgovorov in nekatere težave nimajo rešitev. In da gre lahko prihodnost v katero koli smer. Zahvaljujoč naši veri pa vemo, da ima tisti, ki vse ve, tudi vse pod nadzorom – in nas ljubi.

Vera je dar. In odlična vaja je, če se ustavimo in malce premislimo, kako zelo nam bogati vsakdanje življenje (pa tudi smrt).

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.