Zaradi gluhote se je počutila kot napaka, danes je glasna zagovornica življenja

Anna Bonetti je 29-letna Italijanka, ki že od zgodnjega otroštva živi v svetu, kjer se zvok in tišina ne izključujeta, temveč prepletata. V knjigi Nepričakovana (založba Salve, 2025) pričuje o sprejemanju gluhote in nedotakljivosti vsakega človeškega življenja.

Da je gluha, so starši odkrili šele pri njenih 16 mesecih, ko se med igranjem skrivalnic nikoli ni odzvala na mamine klice. Pozneje so ugotovili, da je gluhota posledica gena, imenovanega koneksin 26.

Čeprav ni slišala niti govorila, je bila kot deklica nagajiva, polna življenja in energije, oboževala je živali in naravo. Veliko časa je preživela s starimi starši.

Številnim ljudem v okolici se je smilila. "Za marsikoga sem bila blago z napako, okvarjen človeški izdelek. Moja gluhost je bila za moja starša kot mlinski kamen, ki jima je nenadoma obvisel za vratom, in pretresljivo spoznanje, da nisem idealna hči, kakršno sta pričakovala."

Po dopolnjenem petem letu je dobila polžev vsadek, ki je bistveno izboljšal njeno življenje. "Ta napravica me je izstrelila v svet slišečih kot harpuno."

V vrtcu in prvih letih osnovne šole je vsak dan obiskovala logopedske vaje, nato pa cele popoldneve vztrajno ponavljala posamezne besede. Hkrati se je učila znakovnega jezika. Ob prav tako gluhi učiteljici Caterini je spoznavala, da v svoji gluhoti na svetu ni sama. Na svoji poti je sčasoma spoznavala tudi druge gluhe otroke. 

Posebej težko je bilo zanjo najstniško obdobje. V gimnazijskih letih je bila pogosto žrtev vrstniškega nasilja, zato je večkrat zamenjala šolo. Prijateljev skorajda ni imela, večino časa je preživljala doma.  

A tudi pri starših se ni čutila razumljeno. Pogosto je imela občutek, da je njena gluhota večje breme drugim kot njej. Posebej napet in zapleten je bil odnos z mamo, prepirali sta se na vsakodnevni ravni. "Morda mi mama po odkritju moje gluhosti ni znala izkazovati prave ljubezni zato, ker se je počutila osamljeno, zbegano in ujeto v labirintu brez izhoda."

Tako ji je nekega večera v navalu jeze očitala: "Zaradi tebe sem se odpovedala otroku!" Besede so Anno močno prizadele.  

Mama ji je povedala, da je ponovno zanosila, ko je imela Anna leto in pol. Da bi se lahko bolje posvetila gluhi hčeri, se je odločila nosečnost prekiniti, sploh ko je na preiskavah izvedela, da bi bil tudi naslednji otrok, deček Leo, gluh. Po njenem zatrjevanju naj bi to storila iz ljubezni do hčere. "Čeprav je o mojem bratcu in svojem sinu govorila, kot da ni nikoli obstajal, sem v njenih očeh razbrala neizogibno praznino, ki jo je pustil v njej." Prepričana je, da je po maminem splavu v njihovi družini zazevala velika praznina.

Anna ima tudi sedem let mlajšo sestro Giulio, ki sliši normalno. "Včasih se mi je zdelo, da je sestra zapolnila praznino, ki jo je v mami povzročila moja gluhonemost."

Še bolj jo je presunilo, ko je pozneje prebrala enega od maminih zapisov, kako hudo ji je bilo, ko je izvedela za hčerino stanje. "Iz njenih besed sem razbrala, kako pomembno je bilo, da takrat ni obupala, ampak si je na razne načine prizadevala razviti moje kognitivne sposobnosti." Poudarja, kako pomembno je, da se starši z gluhostjo otrok ne soočajo sami, temveč poiščejo ustrezno pomoč.

Mama je v pismu izrazila tudi obžalovanje, da njena hči ni slišeča, kar jo je močno prizadelo. "Še najbolj pa me je bolelo to, da jih je zapisala ženska, ki me je prinesla na svet. Zaradi tega sem se počutila kot napaka, čeprav to nisem in nikoli ne bom."

Anna se je veliko spraševala, kakšen smisel ima njeno življenje na tem svetu in kakšnemu spletu okoliščin se mora zahvaliti za svoj obstoj. "Vsak dan sem premišljevala o tem, kakšna Anna želim postati, a sem se vedno znova znašla pred praznino, kot da na to vprašanje ni odgovora."

Ponovno se je vrnila k učenju znakovnega jezika, kar je v otroških letih opustila. Ta korak je bil zanjo odločilen za popolno sprejemanje gluhosti. Začela je redno obiskovati skupnost gluhih, kjer je našla svoj prostor. "Spoznala sem, da je življenje kljub gluhosti in zaskrbljenosti ljudi okoli mene lahko lepo in da ga je vredno živeti. /…/ Učenje znakovnega jezika in stiki z gluhonemo skupnostjo so mi pomagali pri sprejemanju tistega dela sebe, ki sem ga dotlej doživljala kot napako."

Ob tem je našla tudi svoje veliko poslanstvo: braniti dostojanstvo še nerojenega človeškega življenja. "Jaz sem živ dokaz, da življenje lahko premaga smrt. Tudi v najtežjih trenutkih sem ohranjala upanje, ki je svetilo kakor lučka na koncu tunela."

Začela se je povezovati s podobno mislečimi, odkrila je svet gibanj za življenje. Ob tem se je udeleževala številnih predavanj o gluhonemosti in bila vedno pogosteje povabljena, da deli svojo zgodbo. "Spoznala sem, da je prav gluhonemost moja moč in da biti gluh ni nesreča, ampak zmaga, za katero sem se borila." Prav tako se je večkrat javno zavzela za uradno priznanje znakovnega jezika na nacionalni ravni v Italiji, kar bi gluhim omogočilo polni dostop do javnega življenja.

Preselila se je v Rim, kjer se je še bolj preizpraševala o svojih dotedanjih vrednotah in pogledih. "Veselilo me je, da sem se v svetu, kjer sem se počutila zgrešeno in odvečno, končno naučila sprejemati in ceniti sebe takšno, kot sem."

Postopoma je začela odkrivati vero. Odraščala je v neverni družini, med bivanjem v večnem mestu pa je spoznala ljudi, ki so ji s svojim zgledom pokazali moč in lepoto krščanske vere. "Bleščeča luč vere me je začela vedno bolj privlačiti."

Leta 2019 so s somišljeniki ustanovili krajevno skupino Universitari per la vita, a jim je leto pozneje pandemija onemogočila dejavnejše udejstvovanje. Toda v Anninem srcu je še naprej tlela želja, da bi svojo zgodbo delila s svetom. Vse bolj se je udejstvovala z objavami na družbenih omrežjih in postala glas podpore življenju.

Sodelovala je v spletnih pogovorih s predstavniki gibanja za življenje in goreče zagovarjala neprecenljivost in nedotakljivost človeškega življenja. "Čeprav so moje besede morda le kaplja v oceanu, imam občutek, da vendarle niso zaman in bodo na tem svetu obrodile sadove. Če bodo pripomogle k rojstvu vsaj enega otroka, ki bi bil sicer obsojen na smrt v maternici, bodo moja prizadevanja bogato poplačana."

Pozneje je pričevala na več pohodih za življenje po Evropi. Zaradi svojega pro-life delovanja in medijskega pritiska se je večkrat znašla v globoki krizi. Očitkov je bila deležna tudi v lastni družini. Še danes pogosto moli za spreobrnjenje svojih staršev in se v pogovorih z njimi izogiba tem, ki jih razdvajajo. Ne glede na vse je prepričana, da nad njo bdi in jo varuje Božja roka.

Anna se daje na razpolago za služenje najranljivejšim skupinam. Kot prostovoljka je delala v sprejemnem centru za migrante, pomagala nosečim ženskam, ki so se znašle v brezizhodnem položaju, delala je z gluhimi otroki. Še danes je prostovoljka v centru za podporo življenju. Ponosna je, da je ob vseh udejstvovanjih tudi doštudirala na fakulteti za politične vede.

"Nikoli se ne pustite zastraševati svetu, ki si na vse načine prizadeva utišati resnico. Oznanjajte mu, da ni življenja, ki ga ne bi bilo vredno živeti. Obstaja le človeška nemoč, ki ga ni sposobna sprejeti," še opogumlja.