Ajda in Nejc sta mlad par, povezuje ju marsikaj, predvsem vera in glasba. Skupaj nastopata kot duet PoklicaNA, pojeta pri poročnih obredih, svetih mašah in slavljenjih. Njuna zgodba pa se ni začela na odru, ampak precej bolj spontano – z Ajdinim pogumnim sporočilom neznanemu fantu …
Ajda je študentka razrednega pouka na Pedagoški fakulteti. Z glasbo je povezana že od otroštva: pela je v pevskih zborih, obiskovala glasbeno šolo in sodelovala v župniji. Rada poje, bere, potuje in dela z majhnimi otroki, tudi kot animatorka in v vrtcu.
Nejc študira multimedijo na magistrskem študiju na Fakulteti za elektrotehniko in Fakulteti za računalništvo in informatiko. Rad ima šport, fotografijo, snemanje in video montažo, kot študent pa opravlja delo novinarja na RTV.
Par sta nekaj več kot pol leta, a pravita, da sta že kmalu ugotovila, da ju povezuje veliko skupnih stvari in predvsem vrednot. Ena od njunih posebnosti je seznam doživetij, ki si jih želita uresničiti skupaj – od izletov in potovanj do filmov, hribov, gledališča in bolj adrenalinskih podvigov.
Pravita, da sta se spoznala zelo spontano in da za tem stoji zanimiva zgodba. Kako se je začelo?
Nejc: Zanimiva je predvsem zato, ker je bilo vse skupaj zelo nepričakovano. Ajda je iskala soplesalca za Ples do enih, ki ga organizira Katoliška mladina. Odprla je Instagram profil Plesa do enih, pogledala, kdo so sledilci, med sledilci zagledala mene in mi napisala, če bi šel z njo plesat.
Ajda: Sploh ga nisem poznala. Rekla sem si: kaj pa imam izgubiti? Pričakovala sem, da bo rekel ne in da bo to konec zgodbe.
Nejc: Jaz pa sem bil takoj za. Potem sva si začela dopisovati in že tisto popoldne oziroma večer sva si napisala ogromno iskrenih stvari, čeprav se v živo še nikoli nisva videla. Čez dva dni je imela Ajda kolokvij in me je povabila, naj jo pridem pogledat in spodbujat na fakulteto. Takrat sva se prvič videla.
Ajda: In prinesel mi je čokoladne bombone. To je bilo to! Če ti nekdo prinese čokoladne bombone, da bi te razveselil, ne da bi te sploh poznal, veš, da je to nekaj posebnega. Naslednji dan sva šla na dolg sprehod na Rožnik in potem še na čaj. Tam sva se res začela spoznavati. Od prvega sporočila do tega, da sva postala par, je minilo manj kot dva tedna.
Vajin duet nosi ime PoklicaNA. Od kod ime? Kam in za kaj sta poklicana?
Ajda: To ime je nastalo precej spontano. Pogovarjala sva se o različnih možnostih, jaz sem si ideje zapisovala v telefon in med njimi se je pojavilo ime PoklicaNA. Všeč mi je bilo, ker sem ob najinem odnosu in petju res čutila, da je v tem nekaj Božjega. Kot da nama je dano, da začneva.
Nejc: Ime nama je hitro priraslo k srcu. Kratko je, jedrnato, nekaj pove o naju, saj vsebuje tudi začetnici najinih imen, in o tem, kar želiva delati.
Ajda: Ne gre samo za to, da pojeva, ampak za občutek, da sva na neki način poklicana, da s tem, kar imava rada, nekaj dava tudi drugim.
Kako pa je sploh nastala ideja, da bi skupaj pela tudi kot duet?
Ajda: Ko sva postala par, je bil Nejc v študentskem domu, jaz pa sem prihajala tja na obisk. Ko sva bila skupaj, sva velikokrat pela. Potem sva začela ugotavljati, da to pravzaprav dobro zveni.
Nejc: Najprej je bila to bolj ideja. Veliko sva govorila o tem, da bi lahko iz tega kaj nastalo, potem pa sva enkrat preprosto naredila profil in rekla: naj se zgodi, kar se zgodi.
Ajda: Vse je zraslo iz tega, da rada pojeva skupaj. To nama je v veselje. Lepo je, da lahko nekaj, kar naju veseli, uporabiva tako, da to slišijo tudi drugi.
Za vama je že slavljenje in sodelovanje pri svetih mašah. Je kak trenutek, ki se vaju še posebej dotakne?
Nejc: Mene petje pri sveti maši zelo napolnjuje. Mislim, da je bilo petje eden od razlogov, da sem ostal aktiven kristjan. Na začetku srednje šole sem začel sodelovati v pevskem zboru in me je to zelo pritegnilo. S petjem se lažje vživim v sveto mašo, v skrivnosti vere, v molitev.
Ajda: Pri meni ni bilo tako, da bi me petje “spravilo” v Cerkev, ker sem bila v Cerkvi že od nekdaj. V naši župniji je bilo nekako naravno, da nekaj delaš. Poskusila sem veliko stvari, pela v zboru, sem tudi skavtinja. A zbor in petje sta ostala. Danes se mi kdaj zgodi, da me med pesmijo kar zmrazi – posebej pri adoraciji ali ko prinesejo Najsvetejše. Takrat imam občutek, da ne pojem samo ljudem, ampak tudi Njemu.
Nejc: Lepo je tudi, če vidiš, da z glasbo pomagaš ljudem, da se lažje vživijo v mašo ali slavljenje. To ni samo nastop. Ta glasba nosi pomembno sporočilo.
Katera slavilna pesem vama je še posebej pri srcu?
Nejc: Ena od pesmi, ki nama je zelo pri srcu, je Hvala, Jezus. Ko sva jo prvič zapela, sva hitro začutila, da nama leži.
Ajda: Meni je zelo osebna tudi pesem Hvala za prelito kri. Je zelo močna in jo res rada pojem.
Nejc: Sicer pa so vse pesmi lepe na svoj način. Ko jih zapojeva skupaj, dobijo še nekaj najinega.
Ajda: Jaz sem vedno govorila, da bom imela fanta, ki zna peti in igrati kitaro. In potem sem ga kar dobila. To je res blagoslov!
Kako vama uspeva držati ravnovesje med študijem, ustvarjanjem, delom in vajinim odnosom? Kako si postavljata prioritete?
Nejc: Včasih je težko, posebej če je zraven še delo. Nabere se veliko stvari in pride tudi stres. Ampak lepo je, ker bivava v istem študentskem domu, in ko prideš v dom, skupaj poješ večerjo, si zaželiš lahko noč in potem si zjutraj skupaj pri zajtrku. Veliko je usklajevanja, ampak se da.
Ajda: Na začetku si želiš biti ves čas skupaj, potem pa ugotoviš, da to ne gre vedno. Tudi če sva zelo rada skupaj, v dnevu potrebuješ tudi nekaj časa zase. Pomembno je, da to oba razumeva.
Nejc: Oba razumeva, da si včasih želiš biti sam, da imaš svoje obveznosti, svoje delo, študij …
Ajda: Midva sva zelo rada skupaj. Prej sva bila 80 kilometrov narazen, zato je bilo treba najti načine, da se vidiva. Zdaj se veliko stvari lažje poklopi. Dostikrat grem tudi jaz pomagat pet v njegovo župnijo ali pri oratoriju. Najdeš neko različico tega, da si skupaj, tudi če hkrati nekaj delaš.
Že od prvih dni imata seznam stvari, ki jih želita skupaj doživeti. Nam lahko zaupata kaj najbolj zanimivega? Morda kako par dobi idejo za zmenek.
Ajda: Seznam je nastal, še preden sva bila skupaj. Pogovarjala sva se, da bi šla na Dunaj. Bilo je decembrsko obdobje in rekla sva si, da bi bilo mogoče malo čudno, če greva skupaj na Dunaj, pa sploh nisva par. Potem sva rekla: zapišiva to na seznam.
Nejc: Na seznamu so različne stvari. Ne samo umirjene, čeprav naju ljudje mogoče vidijo kot bolj mirna, ker pojeva. Imava tudi rafting, zipline, karting, filme, ki jih želiva pogledati, različne kraje …
Ajda: Na seznamu so tudi Združene države, Japonska, Tenerife, hribi, gledališče. Japonska je najin cilj za naslednje poletje.
Nejc: Seznam je dobra stvar, ker te malo spodbudi, da stvari res narediš.
Ajda: Meni je všeč, ko lahko nekaj obkljukam. Če je napisano, te kar malo prisili, da ne ostane samo pri ideji.
Par sta pol leta. Imata kak nasvet za pare, ki so že dolgo časa skupaj in so morda malo pozabili na začetno navdušenje in iskrice?
Ajda: To je kar težko vprašanje, ker sva midva še na začetku. Ampak zdi se mi, da je pomembno, da par najde skupne stvari. Da ne ostane vse samo rutina, ampak da še vedno nekaj delaš skupaj. Meni je lepo videti pare, ki tudi po dolgih letih še skupaj pojejo, hodijo na zakonsko skupino, družinski verouk ali si vzamejo čas za skupne stvari.
Nejc: Pomembno je tudi, da je to odločitev. Da delaš v smeri tega, da odnos ne postane samoumeven.
Ajda: Včasih slišim od starejših, ki svarijo: počakaj, po poroki se vse to spremeni. Ampak ali res mora postati tako? Verjetno ni nujno. Mislim, da moraš delati na tem, da ne postane brezveze in dolgočasno.
Nejc: Iskrenost je glavna. Pa vrednote. Midva sva zelo hitro videla, da imava podobna načela, da sva oba katoličana in da nama je to pomembno.
Ajda: Danes je včasih težko biti par, ker si med dvema skrajnostma. V nekaterih okoljih se ljudem zdi čudno, če po pol leta rečeš, da razmišljaš resno. V katoliškem krogu pa se lahko pojavi pritisk v drugo smer: zakaj se še nista poročila? Pomembno je, da veš, kaj hočeš, in da ne delaš stvari zaradi drugih – ne v eno ne v drugo smer.
Nejc: Mogoče bi bil dober nasvet tudi to, da si vsak par naredi svoj "to do" seznam. Da zapiše stvari, ki jih želi doživeti skupaj, in jih potem res uresničuje.
Če bi morala svoj odnos opisati z eno pesmijo, katera bi bila in zakaj?
Ajda: Poslušava res različno glasbo, tudi veliko “goveje”, kot se malo pohecava. Ampak ko sva iskala pesem za najin odnos, sva prišla do slavilne pesmi Le kdo sem jaz.
Nejc: V njej je misel: kdo sem jaz, da si zaslužim to. In midva si to res velikokrat rečeva – kako sem si jaz tebe zaslužil oziroma zaslužila?
Ajda: Ob tem pa je zraven tudi hvaležnost Bogu. Hvaležnost za to, kar nama je dal. To se nama zdi najbližje najinemu odnosu.
