Hej, otroci (in vsi drugi): ne bojte se zadreg

Zadrega – vse smo pripravljeni storiti, da se ji izognemo. Ko nam obraz zalije vročica, ko opazno zardimo, ko nam poskoči srčni utrip in um za trenutek povsem otrpne ... Ta občutek je hujši od telesne bolečine. Strah pred javnim nastopanjem je zelo razširjen in poznam ljudi, ki bi raje skočili s padalom, ob tem pa v rokah stiskali pest pajkov in kač (drugi trije zelo pogosti strahovi), kakor da bi imeli petminutno predstavitev pred skupino vrstnikov.

Ni nujno, da nas je strah nastopa v javnosti – pogosto gre za možnost, da se bomo spravili v zadrego. Kaj pa, če izgubim tok misli ali nehote milijonkrat rečem mmm ali pa po nesreči izustim nekaj povsem napačnega?

Sam se preživljam z govorjenjem pred množicami ljudi, zato se s tovrstno tesnobo zlahka poistovetim. Pri svojih prvih poskusih pridige sem nekajkrat malodane omedlel, tresle so se mi noge in oklepal sem se prižnice, kot da sem doživel brodolom sredi morja in je bil to moj reševalni čoln. Sploh se ne spomnim, kaj sem povedal. Poskušal sem zgolj preživeti.

Pozneje, ko mi je bilo javno nastopanje že manj neprijetno, sem se počutil dovolj drznega, da sem dodal kakšno šalo. To je bila velika napaka. Humor je izostrena oblika umetnosti, in čeprav mi je občasno uspelo izzvati malce usmiljenega smeha, je eden od mojih poskusov humorja tako strašansko spodletel, da so župljani samo strmeli vame. Čutil sem, kako v obraz vedno bolj zardevam, in takrat sem si obljubil, da nikoli več ne bom povedal šale, kadar bom govoril pred množico. Takšne zadrege nisem želel občutiti nikoli več.

Pri vsem skupaj je smešno, da javno nastopanje sploh ni najpogostejši način, s katerim se spravljam v zadrego. Pri sveti maši moram kot duhovnik v vrsti različnih bogoslužnih molitev pogosto kaj samostojno zapeti. Običajno melodijo dovolj dobro ujamem, tako da je še kar znosno. Občasno pa se mi zgodi, da se zasanjam in melodijo povsem izgubim, včasih mi poči glas ali pa pozabim, kako se zapoje kateri od delov, ki bi si jih že moral zapomniti.

Ko se mi je to na začetku nekajkrat zgodilo, me je skoraj pobralo od sramu. Danes pa sem se navadil na to, da kot duhovnik neizogibno delam napake pred velikimi množicami ljudi. Da sem se s tem sprijaznil, mi je pomagalo naslednje: kadar koli sem naredil napako, me pozneje nanjo ni opozoril dobesedno nihče. Ugotovil sem, da so vsi na moji strani. Ne iščejo priložnosti, da bi me spravili v zadrego.

Problem zadrege je vsaj delno povezan z egom. Nekaj me spravi v zadrego iz enega samega razloga: prepričan sem, da sem osrednji lik dogajanja, mislim, da me vsi opazujejo, premišljujejo o meni, so pozorni name in so na koncu zelo razočarani, če ni vse popolno. Imam pretirano mnenje o svoji pomembnosti, resnica pa je takšna: če ljudje opazijo, da počnem kaj nerodnega, me bodo najverjetneje preprosto pomirili, da to ni nič takega, nato pa bodo na vse skupaj pozabili.

Seveda, če bodo sploh opazili. Obstaja zavajajoč pojav, ki se imenuje učinek žarometov. V bistvu gre za spoznavno pristranskost, s katero precenjujemo, v kolikšni meri drugi opazijo naša dejanja, videz in vedenje. Vedno znova se izkaže, da se drugi ljudje prav tako zaposlujejo s svojimi težavami in nas ne opazijo niti približno tako pogosto, kot mislimo, da nas. Ko sem prišel do tega spoznanja, sem bil obenem prizemljen in olajšan. Nisem tako pomemben, kot sem mislil, in to spoznanje je osvobajajoče.

Moji najstniki tega nauka še niso ponotranjili, zato jih še vedno precej pogosto spravim v zadrego. Ker so manj pozorni na svoja čustva kot moji župljani, mi brez zadržkov dajo vedeti, kdaj storim kaj "res sramotnega". Ampak mene ni sram: to sem sprejel kot svojo očetovsko dolžnost.

Pa ne zato, ker bi imel izprijen smisel za humor in bi se mi zdelo smešno, da ponižujem svoje otroke (čeprav po svoje to je smešno), temveč zato, ker sem spoznal naslednje: zelo pomembno je, da moji otroci uspejo premagati svojo pretirano samonegotovost in da so preprosto to, kar so.

Seveda se vsakdo lahko norčuje iz naših konjičkov, poskusov nečesa novega ali preprosto iz tega, da se želimo zabavati. Kadar koli smo iskreni, smo dovzetni za zadrego. Ne smemo pa dopustiti, da nas to ustavi. Če nas nenehno skrbi, kaj si mislijo drugi, bo naše življenje dolgočasno. Nikoli ne bomo tvegali ali poskusili česa novega, nikoli se ne bomo dovolj prepustili, da bi živeli v trenutku.

Rad počnem stvari, ki me spravljajo v zadrego, in rad poudarjam svojim otrokom, da me tega ni sram, kajti, prvič, če se ob tem zabavam, je to dosti pomembneje, in drugič, tako ali tako nam nihče ne posveča toliko pozornosti. Življenje je prekratko, da bi se pretvarjali, kako smo kul, ali se omejevali glede stvari, ki jih imamo resnično radi, ker ne vemo, kako se bodo nanje odzvali drugi.

Svojim otrokom zadnje čase govorim, da je eden mojih življenjskih ciljev "maksimalna sramota". Moj občutek je le moj, in če to, kar počnem in govorim, ni najbolj kul, no, potem sem na tej točki svojega življenja že prestar za vse skupaj in sem se že tolikokrat osramotil, da me to niti najmanj več ne obremenjuje.

Vedno pomislim na besede, ki jih je nekoč izrekel Vincent Van Gogh: "Ne smemo se bati, da bomo tu in tam naredili kaj narobe, ne smemo se bati svojih napak. Biti dober – mnogi ljudje mislijo, da bodo to dosegli, če ne bodo naredili nobene škode – in to je laž … To vodi v mrtvilo, v povprečnost."

Van Gogh je znan po tem, da je slikal sramotno slabe slike, ki jih nihče ni hotel kupiti. Nikoli pa ni nehal slikati, saj mu je to prinašalo neizmerno veselje. Danes te slike visijo v muzejih, zato se mi zdi, da njegov nasvet ni povsem zgrešen. Če želimo s svojim življenjem ustvariti nekaj lepega, se ne smemo bati, da bi se osramotili.

Skočite v življenje z obema nogama. Živite z radostjo in lastnim pečatom. Za to se ne opravičujte. Dolgočasno se je skrivati v množici, zato le pogumno; počnite to, kar imate resnično radi.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.