Pred časom sem bil z ženo in še enim parom v restavraciji s hitro hrano. Tja smo šli po večerni nedeljski sveti maši; še zadnja stvar pred novim napornim tednom. Nič hudega sluteči smo naročili vsak svoj "hranilen" obrok in se usedli za eno redkih prostih miz, da bi v miru pokramljali in se najedli.
Že kmalu po tem, ko smo naročili, sem pri mizi, nasproti katere smo sedeli, opazil dva moška (predvideval sem, da očeta) in dva otroka (verjetno sinova). Takrat ni bilo nič čudnega. Opazil sem jih in bil navdušen nad športnim dresom, ki ga je imel eden od fantov. Sedel je tako, da sem neposredno videl njega in njegovega očeta, drugi moški pa je imel proti meni obrnjen hrbet.
Hrana nam kmalu ni več dišala
Kmalu zatem, ko smo dobili hrano, sem zaznal nemir. Restavracija je bila res polna, a sem morda zaradi bližine hitro opazil, da eden od fantov joče. Takoj zatem se zasliši kričanje: "Obnašaj se!" Jasno je bilo, da kriči eden od odraslih pri mizi. Takoj, ko je otrokov oče začel kričati, se je fantek prijel za glavo, kot bi se hotel zaščititi. Spreletelo me je ...
Kolikokrat je fant že doživel nekaj podobnega? Kolikokrat se je zgodilo še kaj hujšega kot kričanje?
Sledilo je še več očetovega kričanja: "Ne boš mi delal sramote!" Večkrat je ponovil še: "Ne pomeni ne," in "Začel se boš obnašati! Ali razumeš?!" Otrok je poskušal nekaj odgovarjati, oče pa je takoj ponovil njegov odgovor, se norčeval in ga oponašal. Še večkrat je povzdignil glas in na neki točki celo dvignil stisnjeno pest nad otroka, ki se je skrival pod svojimi rokami.
Vse skupaj je že zdavnaj preseglo mejo sprejemljivega. Nihče od nas ni imel več apetita. Bilo nas je strah, saj smo bili prvič priča čemu takšnemu. Z ženo sva se oba tresla, pogovarjali smo se le še o tem, da to ni normalno in da moramo poklicati policijo.
Še stopnjevalo se je. Ko so pri mizi dobili hrano, je fantu v glavo vrgel pokrov škatle, v kateri je bila hrana, in mu ni pustil jesti. Po nekaj minutah si je otrok lahko vzel hrano, že čez nekaj sekund pa je bila očetova roka na sinovi glavi. Fanta je držal za lase in tresel njegovo glavo levo in desno. Začel mu je celo groziti. Slišali smo besede, kot so "demolirati" in "kar naj pridejo". Gospod, ki je sedel z njimi, je začel govoriti, da to ni v redu, da bo nekoga poklical. Moškemu, ki je kričal na otroka, očitno ni bilo mar. Iz pogovora smo razbrali, da že ima izkušnje s policijo in plačevanjem kazni.
Vzdušje je bilo grozno. Naj poudarim, da nihče od nas, ki smo sedeli za isto mizo, ni vedel, zakaj je prišlo do incidenta. Ni nam bilo zares mar, saj je bilo očetovo ravnanje nesprejemljivo. Odločili smo se, da odidemo in zunaj restavracije pokličemo policijo. Policisti so prišli že tri minute po našem klicu, saj jih je poklical še en gospod. To je bilo dobro. Nismo bili edini, ki smo to opazili. Nismo bili edini, ki nas je bilo strah.
Kaj pa dnevi po tem?
Kaj se je zgodilo kasneje? Ne vemo ... Zvečer sva s prijateljem dobila klic s policije, da sva povedala vse, kar sva videla. Primer naj bi šel na sodišče in tam naj bi midva bila kot priči. Od takrat so minili trije meseci, midva pa nisva dobila nobene dodatne informacije.
Kaj pa je tistega večera otrok doživel kasneje? Če je bil oče nasilen že v restavraciji, kakšen je bil šele doma? Si otrok upa komu povedati o tem, kar se mu dogaja? Sploh ima koga? In kje je mati? Je tudi ona žrtev nasilja?
Vse to so vprašanja, ki sem si jih zastavil še večkrat po videnem. Obenem pa si postavljam vprašanje: "Zakaj policija ni prejela vsaj 30 klicev?" Naj priznam, da sem s klicem na policijo tudi sam precej okleval. Strah me je bilo. Tolikokrat sem že slišal, da moramo vsako vrsto nasilja takoj prijaviti, ko pa sem bil v položaju, da sem to moral storiti, sem na začetku kar "zmrznil". Bogu hvala za prijatelja, ki je bil odločnejši. Ampak, zakaj tega nismo prijavili kar vsi? To me žre še danes.
Nasilje se dogaja
Najbolj me ne spremlja samo prizor otroka, ki se je skrival pod svojimi rokami. Spremlja me tudi moja lastna reakcija. Tega dogodka ne opisujem zato, ker bi želel obsojati od daleč ali se delati pogumnega. Ravno nasprotno. Pišem tudi zato, ker sem tisti večer spoznal, kako hitro lahko človek okleva, "zmrzne", čeprav ve, kaj bi bilo prav storiti.
Velikokrat slišimo, da je treba nasilje prijaviti. Da ne smemo pogledati stran. Da nihče ne sme ostati sam pred nasiljem. In vse to drži. A ko se nasilje zgodi nekaj metrov stran od tebe, ko slišiš kričanje, vidiš strah in ne veš, kaj bo storilec naredil naslednjo sekundo, ni več tako preprosto. Takrat se pokaže, kdo smo — in tudi, kako zelo potrebujemo drug drugega.
Hvaležen sem, da tistega večera nisem bil sam. Hvaležen sem za ženo in prijatelja, s katerimi smo si lahko rekli: "To ni normalno. Nekaj moramo narediti." Morda je prav to ena od pomembnih lekcij tega dogodka: obdati se moramo z ljudmi, ki nas spodbujajo k dobremu, tudi takrat, ko nas je strah.
Nasilje se dogaja. V družinah, na ulici, v šolah, v restavracijah, za zaprtimi vrati in včasih čisto pred našimi očmi. Ne moremo vedno narediti vsega. Lahko pa naredimo nekaj. Lahko pokličemo pomoč. Lahko nekomu stojimo ob strani. Lahko povemo, kar smo videli. Lahko ne dovolimo, da nasilje ostane neopaženo.
In kot kristjani lahko tudi molimo — za žrtve, da bi bile zaščitene; za storilce, da bi se ustavili in spremenili; in zase, da bi imeli pogum ukrepati takrat, ko bo to potrebno.
Ker včasih en klic, ena priča, ena odločitev pomeni veliko več, kot si mislimo.
