Siamski dvojčici, ki sta živeli le 28 minut, a pustili neizmerno sled

Marie in Espérance, siamski dvojčici, rojeni v Parizu 22. novembra 2011, sta si delili eno samo srce. Kljub resnosti diagnoze in pritisku zdravnikov sta se njuna starša Geoffroy in Hélène Daquin odločila, da nosečnost izpeljeta do konca. Za Aleteio pričujeta, kako je samo 28 minut kratko, a intenzivno življenje njunih deklic pustilo neizbrisen pečat v srcu njune družine … in še veliko širše.

Rojstvo siamskih dvojčkov je izjemno redko; zgodi se približno enkrat na 50.000 do 100.000 rojstev. Tako se je začelo življenje Marie in Espérance, združenih z enim samim srcem.

Geoffroy in Hélène Daquin, ki sta se poročila leta 2002, sta brez zapletov na svet sprejela štiri otroke: Victoire leta 2003, Clémenta leta 2005, Blanche leta 2007 in Alexisa leta 2008. "Želela sva imeti veliko družino. Ko sem izvedela, da sem petič noseča, sem bila zelo srečna," pripoveduje Hélène.

Kmalu je zaslutila, da je noseča z dvojčkoma, saj so bili, kot pojasnjuje, "vsi njeni simptomi podvojeni". Na prvem ultrazvoku so potrdili njeno slutnjo.

Dvojno veselje pa je takoj prekinila zdravnikova novica, da imata otroka samo eno srce. "Rekel mi je, da gre za siamska dvojčka," se spominja Hélène. Zdravstveno osebje je kmalu predlagalo prekinitev nosečnosti, saj otroka nista bila sposobna preživeti.

Strta Geoffroy in Hélène, ki verjameta, da je vsako življenje sveto, sta se uprla pritisku nekaterih članov zdravstvenega osebja. "Pojasnili so nama, da obstaja tudi življenjsko tveganje zame in da zaradi zraščenega prsnega koša deklic tako ali tako ne bo mogoče roditi po naravni poti." Polna vere in poguma se je Hélène odločno soočila s temi pritiski, čeprav, kot sama potrjuje, ni bila pripravljena umreti, saj je imela doma štiri majhne otroke.

"Ena od mojih sester, Colombe, ki je delala pri Fundaciji Jérôme Lejeune, me je povezala z zdravnikom iz fundacije. Zelo me je pomiril in mi predlagal, naj si vzamem čas. Obrnila sem se tudi na porodnišnico Sainte Félicité v Parizu, kjer so mi sestre prinesle veliko tolažbe. Ginekolog iz porodnišnice mi je celo ponudil, da bi spremljal mojo nosečnost," se še spominja Hélène. Družinski člani in prijatelji so v tistem obdobju začeli moliti devetdnevnico h gvadalupski Mariji.

Deveti dan devetdnevnice je par sprejel profesor iz bolnišnice Necker, ki je nekoliko omilil besede svojih kolegov, s katerimi sta bila pred tem v stiku. Spoštoval je odločitev Geoffroya in Hélène, da obdržita otroka, in predlagal carski rez v 32. tednu, da bi se izognili velikemu tveganju krvavitve.

"Od tistega trenutka naprej sem občutila neverjetno spokojnost," se spominja Hélène in doda, da se je njen trebuh, ki je bil dotlej skoraj neopazen, nenadoma začel večati. "Želela sem ju nositi in varovati v maternici do konca. Čutila sem, kako se premikata, v meni sta bili resnično živi, in ti gibi so bili dragoceni."

Mir v srcu so še dodatno utrdili majhni Božji namigi, na primer, ko se je Hélène odpravila v romarsko središče Paray-le-Monial, da bi prejela zakrament bolniškega maziljenja. Med adoracijo pod velikim šotorom na travniku, kjer je kleče molilo več kot dva tisoč romarjev, je duhovnik z Najsvetejšim hodil med njimi.

"Molila sem z zaprtimi očmi, ko sem nenadoma nad seboj začutila navzočnost. Duhovnik je stal prav nad mano in me blagoslavljal z monštranco. Spomnim se, da so takrat v meni zazvenele besede izročitve: 'Izroči se, moj otrok. Tukaj sem s teboj.' Gospodu sem rekla: 'Podaril si mi ta dva otroka in izročam se ti, zaupam ti, pomagaj mi, da izpolnim tvojo voljo.'"

Zakonca sta se odločila, da bosta starejšim otrokom povedala, kaj se dogaja. "Vse sva jim povedala s preprostimi, a iskrenimi besedami."

Čeprav sta bila Geoffroy in Hélène vajena spol svojih otrok izvedeti na dan rojstva, sta se odločila, da bosta tokrat naredila izjemo in izbrala imeni. Deklici sta poimenovala Marie in Espérance. Večer pred carskim rezom je bila Hélène zelo mirna. "Presenetilo nas je odkritje, da je bila ena od naših babic sestra Geoffroyevega prijatelja. Vedela sem, da je Gospod res navzoč z nami."

Na dan poroda je bilo v operacijski dvorani okoli dvajset ljudi. Operacijo so snemali, zakonca sta tiho molila rožni venec. Ob 14.32 sta bili deklici rojeni. "Pediatrinja mi ju je nežno položila na prsi, pri tem pa skrbno spremljala šibke utripe njunega srca." Kmalu za tem ju je duhovnik, ki je že čakal na rojstvo, krstil in jima podelil zakrament bolniškega maziljenja.

"Njuno srce je prenehalo biti ob 15. uri, živeli sta 28 minut," pripoveduje Hélène in poudari, da je občutila izpolnitev: "Gospod nama je zaupal ti mali življenji in skupaj smo šli do konca." Marie in Espérance sta se rodili v objemu druga druge in prav tako sta tudi odšli v nebesa. Preden so ju odnesli, je Geoffroy še zadnjič lahko stisnil svoji hčerki v naročje.

Pogum in vera zakoncev sta tisti dan ganila vso bolnišnico. "Kirurg, ki me je operiral, me je naslednji dan prišel pogledat in mi rekel, da sva se odločila prav. Povedal je, da ga je to, kar je videl, globoko pretreslo," se spominja Hélène. Vsi so izražali globoko občudovanje.

Vnebohod, kot Hélène imenuje pokop svojih hčera, je bil čudovit. "Imeli smo zelo lep obred luči, v navzočnosti naših otrok. Na njuno malo krsto smo položili krstno obleko. To je bil zelo močan trenutek," se spominja Hélène in pojasni, da je bil najtežji trenutek polaganje v družinski grob. "Močno je deževalo, lilo je … kot bi dež hotel prikriti moje solze. To je bila telesna, človeška ločitev, ki je vedno težka."

Kot peta in šesta v družini devetih otrok sta Marie in Espérance sestavni del Daquinovih. "Njuni fotografiji smo postavili na police. Vsak dan molimo in prosimo po njuni priprošnji. Vsako leto 22. novembra spečemo torto in praznujemo njun rojstni dan v nebesih. Ti dve mali življenji ostajata edinstveni, nenadomestljivi in za vedno zapisani v našo zgodbo," pove Hélène in doda, da sta Marie in Espérance, čeprav sta po 32 tednih v maternici živeli le 28 minut, družini prinesli izjemno rodovitnost. "V tako kratkem času sta preobrazili naša življenja. Njuno življenje je bilo kratko, a sled, ki sta jo pustili, je neizmerna."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.