“Ženske smo tako čudovito ustvarjene”

Čeprav sta si z možem Simonom dom ustvarila v Slovenski Bistrici, naša sogovornica nikoli ne pozabi omeniti, da je otroštvo in mladost preživela v Rogatcu, kraju, s katerim je še danes povezana, saj tam živijo njeni starši, obenem pa je zaposlena v Zavodu za kulturo, turizem in razvoj Rogatec. Gostja rubrike Ženska ženski je Nives Brezovnik in prvo, kar boste na njej opazili, je njen širok nasmeh, ki pozdravi obiskovalce, otroke ali pa naključnega (in manj naključnega) mimoidočega, s katerim se Nives sreča.

Nives pri svojem delu daje življenje tradiciji in zapuščini, saj je gonilna sila več projektov, s katerimi tako v lokalnem okolju, kot tudi širše opozarja na pomen tega, kar so na nas prenesli naši predniki.

Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva je takrat, ko se mi nikamor ne mudi. Najlepše mi je, ko z možem mirno vstopiva v novo jutro, drug drugega blagosloviva in nato vsak odrine po svoji poti dneva.

Sicer pa so jutra moj najljubši del dneva. Rada vstajam zgodaj, da začutim svežino novega dne, se prediham in  sprehodim med sadnimi drevesi do vrta. Takrat se zahvalim za nov dan, pogledam, kaj mi prinaša, in ga v zaupljivi molitvi tudi izročim.

Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
... dobro jutro, greva, z nasmehom v nov dan … (ob tem si mrmljam pesem: "Z nasmehom v očeh se odpravljam v ta dan, delo Tvojih rok. Je sonce je dež, je žalost in smeh in v vsem si Ti, Gospod ...")

Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Urejenost je odraz notranjega stanja. Oblečem se tako, kot se v tistem trenutku počutim. Rada sem naravna in preprosto takšna kot sem. 

S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno me najbolj napolnijo slavilne pesmi. Pregovor pravi: Kdor poje, dvakrat moli, zato prav v petju pogosto najdem mir, hvaležnost ter bližino Boga. Veliko mi pomeni, da lahko pojem pri MePZ Natanael v Slovenski Bistrici. Naše skupno prepevanje me vedno znova notranje obogati, zato so nedeljske maše zame še posebej doživete. Zame zelo dragoceno je tudi branje Božje besede in obisk duhovnih vaj.

Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Z možem se trudiva iskati trenutke dneva, ko se ustaviva, si pogledava v oči, se objameva, si prisluhneva ter podeliva mnenja in poglede; včasih je to zjutraj ali zvečer. Rada greva na sprehod, ker takrat besede lažje stečejo. So pa naju v DIŽ-evi zakonski skupini spodbudili, da si znava vzeti čas tudi za mesečni zmenek, in takrat se lahko posvetiva samo drug drugemu. 

V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
To je zame še vedno precej občutljiva tema in priznati moram, da se tega še učim. Pogosto se zgodi, da službene skrbi prinesem domov ter o njih razmišljam še popoldan. Mi pa veliko pomaga že sama pot domov. Polurna vožnja mi pogosto pripomore, da v mislih predelam izzive in tako skušam narediti prehod iz službenega v domače okolje. 

Pri svojem delu se že vrsto let srečujete s tradicijo, starimi običaji, navadami. Koliko zavesti o pomembnosti tega, da poznamo svojo preteklost, še živi v nas?
Mislim, da je zavedanje o pomenu naše dediščine še prisotna, vendar jo v hitrem tempu življenja in pod vplivom sveta pogosto potisnemo na stran. Prav zato je pomembno, da poznamo svoje korenine, saj nas oblikujejo in povezujejo. Ob tem lahko spoznamo, da so naši predniki že nekoč poznali številne modrosti in vrednote, ki danes znova prihajajo v ospredje. Potrebno je, da rokodelska znanja, spoštovanje do slovenskega jezika in dediščine prenesemo na mlajše generacije.

Na kakšne načine življenje in dediščino iz preteklosti približate otrokom, za katere je to obdobje danes težko predstavljivo? 
Avtentično okolje muzeja najmlajšim obiskovalcem omogoča, da se simbolično vrnejo 200 let nazaj v čas, ko še ni bilo elektrike, in tako vstopijo v svet, ki si ga danes res težko predstavljajo.

Življenje in dediščino preteklosti jim približamo predvsem skozi zgodbe, neposredne izkušnje in lastna doživetja. Pojasnimo jim, kako so ljudje živeli v ritmu narave – zvečer so hodili "s kurami spat". Petrolejke so sicer poznali, vendar so jih, zaradi dragega petroleja, uporabljali le v nujnih primerih. V hišah ni bilo elektronskih naprav, uporabljali pa so tudi tablice, na katere so pisali s kredo. Namesto risank so prisluhnili babičinim pripovedkam. Do svežih novic so prišli z obiskom trgovine z mešanim blagom v kraju. Nekoč je mama najbolj pridnega otroka nagradila s kepico testa, ki jo je otrok sam oblikoval oziroma "zažulil", nato pa je ta mali kruhek skupaj z drugimi hlebi zadišal v krušni peči.

Na ta način – z zgodbami, prikazom življenja in lastnimi ustvarjalnimi izkušnjami – otrokom omogočimo, da jo lahko začutijo in doživijo.

Ko jih ob koncu obiska vidim nasmejane, kako odhajajo z drobnimi spoznanji in toplimi vtisi, se mi vedno znova potrdi, da dediščina živi prav skozi njih – skozi njihovo radovednost, doživetje in iskreno veselje.

Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Vsaka preizkušnja, ki je prišla, je prišla z namenom. Največ sem se naučila o sebi, o potrpežljivosti, sprejemanju in zaupanju. Težki trenutki so me ustavili, da sem lahko pogledala vase in začela drugače ceniti odnose ter male stvari, ki jih prej morda nisem opazila. Prav skozi izzive zorim, rastem in postajam sočutna, močna ter iskrena do sebe in drugih.

Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Pesem … "Ko dvigneš me, sem kralj na vrhu gore, ko dvigneš me, viharjem se smejim, čutim moč, ko Nate se naslonim; ko dvigneš me, sem več, kot si želim."

Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Večerni ritual je, da najprej preganjam otroke umivat in spat 😊 … No, po umivanju pride tisti lepši del večera – skupna molitev in pogovor o stvareh, ki čez dan morda niso prišle na plano. Večer zaključimo z objemom in križcem, kar nam res veliko pomeni. V majskih večerih radi prisluhnemo tudi šmarnicam. In ko se hiša končno umiri, se počasi umirim tudi sama.

Biti ženska je lepo, ker …?
… smo ženske res čudovito ustvarjene. V sebi nosimo toliko različnih darov: milino, nežnost in krhkost, hkrati pa tudi neverjetno moč, čuječnost, odločnost in vztrajnost. Prav v tej prepletenosti nežnosti in moči je biti ženska nekaj res posebnega. 

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.