Rubrika Moške skrivnosti ima tokrat posebnega gosta. Igor Mladenov prihaja iz Makedonije, natančneje iz mesta Veles. Po manj kot letu dni življenja pri nas že odlično govori slovensko. Na obrobje Ljubljane ga je pripeljala ljubezen do žene Andreje, ki ste jo spoznali na enem od večerov za ženske. Igor z nasmeškom in občudovanjem pove, da je poročen "z najčudovitejšo Slovenko, ki me je popeljala vse od Vardarja do Triglava, da bi se z njo poročil". Strokovnjak za računalniško podporo uživa v preprostih stvareh, vera pa je kažipot njegovemu življenju.
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Skozi življenje skušam hoditi z mislijo, da imam našega Gospoda Jezusa Kristusa v središču vseh svojih vsakodnevnih dolžnosti, čeprav pri tem velikokrat padem oziroma mi to ne uspe. To v praksi pomeni, da stvari, ki me veselijo, opravljam s hvaležnostjo Bogu, ker mi je dal različne talente in sposobnost, da jih sploh lahko počnem. Zato skušam v njih tudi uživati in jih opravljati z veseljem.
Ko pa pridejo manj prijetne dolžnosti, jih namesto da bi bežal pred njimi, skušam sprejeti ter jih opravljati potrpežljivo in v miru. Pogosto se opominjam, da vse, kar se dogaja v najinem življenju — ne glede na to, ali je prijetno ali neprijetno —, služi nekemu večjemu namenu, ki ga pozna samo Bog.
Torej: Kristus, veselje in mir.
Kako razvajate svojo ženo?
Hahaha. Dobro vprašanje. Moram priznati, da se trudim in hkrati še vedno učim glede tega, ampak mogoče bi bilo bolje vprašati njo, kako uspešen sem pri tem. :)
Eden izmed načinov, kako ji izkazujem ljubezen, je ta, da ji vsak dan povem, kako zelo jo ljubim, koliko mi pomeni in kako lepa je. Zelo sem hvaležen Bogu, da naju je po mnogih letih čakanja pripeljal skupaj.
Rad grem z njo tudi na sprehode. Gledava sončne zahode. Se pogovarjava. Bereva kakšno knjigo. Poskušam opaziti, kaj ji je všeč, in ji to omogočiti, čeprav se pri tem še vedno malce lovim, ampak počasi in vztrajno napredujem. Prav tako ji skušam pomagati pri vsakodnevnih opravilih doma.
Seznam bi lahko bil še daljši, ampak rekel bi, da se trudim najti načine, ki njej veliko pomenijo ter zaradi katerih se počuti posebno, ljubljeno, opaženo in cenjeno.
Za klene fante in gospode
S soprogo Andrejo sta poročena približno pet mesecev. Je zakonsko življenje kaj drugačno, kot ste si predstavljali?
Mislim, da je zakon v nekaterih pogledih takšen, kot sem si ga predstavljal oziroma kot sem bil naučen, da naj bi zakon izgledal, vendar pa je nekaj podrobnosti iz vsakdanjega življenja drugačnih. In to v dobrem smislu. Ena izmed teh stvari je obdobje prilagajanja drug drugemu, kako skupaj živeti in opravljati vsakdanje stvari, ki sva jih prej vsak po svoje počela sama. V tem procesu prilagajanja sem opazil nekaj zanimivega: namesto da bi naju medsebojne razlike oddaljevale, so naju pravzaprav začele še bolj povezovati. Najine razlike so se začele medsebojno dopolnjevati.
En primer bi bil, kako hitro opravljava stvari. Andreja je zelo dobra v opravljanju več stvari hkrati, to je njen dar. Zmore hitro in učinkovito doseči veliko stvari. Jaz pa nisem tako naklonjen multitaskingu in stvari opravljam počasneje, a po drugi strani se lahko bolje osredotočim in poglobim v zadeve, to je moj dar. Včasih naju je razlika glede hitrosti spravljala v občutek, da je težje slediti drug drugemu, a nato sva ugotovila, da naju razlike pravzaprav dopolnjujejo. Včasih sta bili njena hitrost in učinkovitost to, kar sva potrebovala, ona je dopolnila moj počasnejši tempo. V drugih trenutkih pa sva potrebovala bolj osredotočen in temeljit pristop, takrat sem jaz dopolnil njo. To je lepota zakona, kot ga je ustvaril Bog – da so razlike med nami tu zato, da se med seboj dopolnjujemo.
Kako čutita Božji blagoslov nad vajinim zakonom?
Odkar sva se spoznala, še preden sva začela hoditi skupaj in se poročila, sva imela občutek, da najino zgodbo piše Bog. Eden izmed načinov, kako sva to prepoznavala, je bila Njegova skrb za vse, kar sva potrebovala, da sva prišla do te točke. Na primer to, da nama je dajal priložnosti in omogočal vse potrebno, da sva danes tukaj.
To se po poroki ni spremenilo — postalo je še bolj očitno kot prej, kako Bog skrbi in poskrbi za vse ob pravem času.
V domačem kraju ste bili diakon v Evangelijski Cerkvi. Kako je bila videti ta vloga?
Imel sem širši spekter odgovornosti, ki so vključevale predvsem cerkveno skupnost, pa tudi širšo skupnost naših someščanov, ki niso bili nujno del naše cerkvene kongregacije.
Moja glavna vloga je bila podpirati pastorja. To je vključevalo pomoč pri njegovih vsakodnevnih opravilih za cerkev, delovanje kot glasbenik v slavilni skupini, občasno pridiganje in zagotavljanje tehnične podpore ... Pomagal sem mu tudi pri vodenju dobrodelnih dejavnostih, ki jih Cerkev izvaja kot pomoč someščanom. Te so bile namenjene ljudem, ki so se soočali z izzivi in stiskami v življenju. Na voljo sem bil tistim, ki so potrebovali pomoč ali pa le nekoga, ki bi jih poslušal in zanje molil.
Vaše življenje je tesno prepleteno z glasbo. Kako skozi njo živite, čutite, okušate in izražate svojo vero? Kako vaju glasba povezuje z Andrejo?
Mislim, da ima glasba na nek način posebno sposobnost, da pomaga človekovemu srcu, da se obrne k Bogu in z Njim komunicira na nek skrivnosten način, ki ga sam ne znam povsem razumeti. Kot da bi glasba ustvarila neko pot, po kateri se lahko povežemo z Bogom na način, ki presega razum ter vsa razumska vprašanja in dvome. Srcu omogoči, da se odpre, išče Gospoda ter Mu prinese vse svoje veselje, hvaležnost, skrbi in stiske. Gre za del tega, kar imenujemo "slavljenje".
Na primer, če samo pogledamo Psalme. So popoln primer vseh obdobij in stanj, skozi katere gre lahko naše srce v življenju, z vsemi njegovimi čustvi in viharji, prijetnimi in neprijetnimi. Psalmisti svojih občutkov niso zanikali, ampak so jih v slavljenju prinašali naravnost pred Boga. In tega niso počeli kot izraz šibkosti, ampak vere.
Rekel bi, da tudi sam svojo vero pogosto živim, doživljam in izražam prav skozi glasbo. Včasih si želim samo sesti za klavir ter igrati in peti Gospodu. Pred prihodom v Slovenijo sem bil redni član cerkvene slavilne skupine, in tudi to je bil eden izmed načinov, kako sem živel svojo vero, se povezal z Bogom.
Andrejo glasba gane še bolj kot mene. Včasih skupaj poslušava krščansko slavilno glasbo ali pa skupaj igrava in pojeva Kristusu. Rekel bi, da naju glasba oba povezuje na zelo lep način, drug z drugim in z Bogom.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim, ko preživljam čas z Bogom v molitvi; bodisi sam bodisi skupaj z ženo. Ko vsakodnevno prebiram Sveto pismo ali ko grem v cerkev, kjer slavim Boga in poslušam pridigo.
Prav tako me duhovno osveži poslušanje slavilne glasbe ali sprehod v naravi, kjer je mir in kjer lahko odprem svoje srce Gospodu. Pogosto na sprehodu v naravi, tišini vidim Božjo veličino in občutim Njegovo bližino.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Rekel bi, da je bil eden takih trenutkov, ko je moja mama odšla h Gospodu. V obdobju po tem sem začel na novo premišljevati o svojem življenju: o tem, kaj mi je dragoceno in kaj je na tem svetu zares vredno.
Na svetu je veliko dobrih stvari, ki jih lahko počnemo ali imamo, vendar so to na koncu še vedno samo stvari. Spoznal sem, da so resnično dragoceni ljudje, ki jih imamo radi, in ljudje, ki nas imajo radi. Vse, kar naredimo drug za drugega in kar vložimo drug v drugega, je tisto, kar zares pušča sled v tem svetu in bogati življenja.
Mama je v mojem življenju velik zgled tega. Pogosto sem jo slišal moliti h Kristusu zame, za moja brata, za očeta in druge ljudi. Velikokrat je žrtvovala svoj čas in moč, da je skrbela za nas, za naše potrebe in poslušala o naših dogodkih, skozi katere smo šli. Vse to je delala s skrbnim, ponižnim, nežnim in ljubečim srcem ter ni obupala nad nobenim od nas.
In tega, kar je počela, nisi mogel videti na družbenih omrežjih, na YouTubu ali na televiziji. Vse je bilo narejeno v tišini, brez iskanja pozornosti. Posledice vsega, kar je naredila, in njenih molitev pa še danes čutim v svojem življenju in jih vidim tudi v življenjih drugih ljudi.
Zato sem spoznal, da trajne vrednosti nima to, koliko naredimo zase, ampak koliko naredimo za druge in koliko vložimo vanje.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Mislim, da bi tu lahko omenili veliko stvari, vendar so po mojem mnenju večinoma le posledice nečesa globljega. Kar temu svetu najbolj primanjkuje, najdem v besedah Jezusa Kristusa, ki je rekel: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim razumom" ter "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe".
Danes najbolj manjka ljubezni do Boga, do bližnjega in zaupanja v Božje obljube.
Verjamem namreč, da se vse napačne stvari v tem svetu dogajajo zato, ker svet ne ljubi Boga, ne ljubi svojega bližnjega in ne zaupa Božjim besedam, da je to, kar Bog govori, resnično in da je prav to v življenju zares potrebujemo.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Mislim, da je eden največjih stereotipov tisti klasični, da moški doma ne naredijo ničesar, ampak sedijo z nogami na mizi, medtem ko njihove žene kuhajo, čistijo, sesajo, perejo perilo, pomivajo posodo in opravljajo vsa druga gospodinjska dela.
Rodil sem se v družini z dvema bratoma. Moj oče je vedno pomagal moji mami pri skrbi za nas, pri kuhanju, čiščenju in pri tem, da nas je peljal na sprehode, da ji ni bilo treba vsega narediti sami. V njunem zakonu ni bilo razmišljanja v smislu "50-50", v smislu, da bi eden naredil polovico, drugi pa drugo polovico dela, da bi bila "poravnana". Oba sta dajala sto odstotkov sebe hkrati.
Ko smo odraščali, sta oče in mama pogosto pred odhodom v službo razdelila naloge, kaj naj kateri otrok postori doma, medtem ko sta bila onadva zdoma. Eden je posesal, drugi pomil posodo, tretji kaj počistil ali naredil kaj drugega. Tako smo bili vzgojeni v odgovornosti že od mladih let.
Zdaj, ko sem starejši — tako v času, ko sem bil še samski, kot zdaj v zakonu —, še vedno živim na tak način in mi to ni nič nenavadnega, saj so nas tako naučili naši starši. Zdaj, ko sem poročen, mi veliko več pomeni, da Andreja še dodatnih trideset minut sedi ob meni, kot pa da bi jo gledal, kako teka po stanovanju in vse postori, medtem ko jaz sedim sam.
