Ko govori o vojni, govori o obrazih in zgodbah, ki jih vojna pusti za sabo. Govori o sodelavki Karitas v Gazi, ki je izgubila življenje med pomočjo drugim. Ter o tihi solidarnosti ljudi, ki so v Sloveniji neznancem odprli vrata svojih domov.
Jana Lampe, vodja mednarodne pomoči pri Slovenski karitas, je ena najbolj prepoznavnih humanitark v Sloveniji. Za svoje delo ob pomoči Ukrajini je prejela pomembno ukrajinsko državno priznanje. To priznanje z velikim ponosom pokaže in obenem poudari bistveno: "To priznanje ne pripada meni. Za njim stojijo številni prostovoljci, sodelavci Karitas, podjetja, ministrstva, župnije in vsi ljudje odprtega srca, ki so pomagali."
Njeno delo že desetletja sega na najbolj ranljiva območja sveta – od Ukrajine do Južnega Sudana, Ruande, Burundija, Gaze in Srednjeafriške republike. Toda tudi po vseh teh letih pravi, da se človek na trpljenje nikoli zares ne navadi.
"Ko začnejo umirati ljudje, ki jih poznaš, vojna postane nekaj drugega"
"Ko po medijih poslušamo številke, koliko ljudi je izgubilo življenje, so to samo številke. Ko pa poznaš ljudi, njihove zgodbe, sodelavce, družine, potem se vse spremeni." Spominja se sodelavke Karitas Jeruzalem, 26-letnice, ki je delala v zdravstvenem centru v Gazi in izgubila življenje skupaj z delom svoje družine: "Ves dan sem jokala. Takrat si res rečeš: to niso več če številke. To so konkretni ljudje, konkretne družine."
Prav zato meni, da svet premalo posluša zgodbe navadnih ljudi: "O vojni danes pogosto poslušamo politično. Premalo pa slišimo o ljudeh, ki vsak dan trpijo, posebej ob frontnih linijah."
Janin vedri in dobrodušni značaj boste začutili tudi v TEM VIDEU.
Telefoni niso utihnili
Ko se je začela vojna v Ukrajini, je bilo tudi v Sloveniji mogoče čutiti nekaj, česar Jana Lampe ne bo nikoli pozabila.
"Telefoni niso nehali zvoniti. Stacionarni telefoni, mobilni telefoni, elektronska pošta … Ljudje so želeli pomagati na vsak mogoč način." Pravi, da jo je ob vsej grozi vojne najbolj ganila prav solidarnost.
"Nek prijatelj mi je rekel: vojna je strašna, ampak poglej tudi, koliko dobrega je prebudila v ljudeh."
"Včasih človeku največ pomaga objem"
Čeprav je njeno delo povezano z organizacijo pomoči, številkami in logistiko, Jana Lampe vedno znova poudarja, da materialna pomoč ni vse: "Včasih je dovolj prijazna beseda. Včasih objem." Pripoveduje o starejših ljudeh v vaseh ob frontni liniji v Ukrajini, ki niso mogli nikamor. Ostali so sami, bolni, prestrašeni.
"Sodelavka Karitas je zapisala, da je ljudem včasih največ pomenilo to, da jih je nekdo objel. Da je nekdo razumel njihovo bolečino." In to je za Jano smisel humanitarnosti: "Ne gre samo za pakete hrane. Gre za to, da človek čuti, da ni pozabljen."
Še posebej jo je pretresla pripravljenost Slovencev, da beguncem odprejo svoje domove: "To je najvišja oblika solidarnosti. Lažje je pomagati z denarjem ali materialom. Ampak da nekomu odpreš svoj dom, svojo zasebnost, svoje življenje … To pa pomeni res veliko srce."
"Ko sem brala pisma otrok, sem jokala"
Najgloblje pa jo prizadenejo zgodbe otrok. "Ko me kdo vpraša, ali imam otroke, včasih rečem: ne, jih pa imam na tisoče po svetu." Otroci iz Ukrajine so Slovencem pošiljali pisma z božičnimi željami. Jana Lampe jih je prevajala in pripravljala za župnije, ki so nato zbirale darila.
"Jokala sem ves večer, ko sem brala ta pisma."
Mnogi otroci niso prosili za igrače, ampak za nekaj povsem drugega: "Želeli so si samo, da bi se njihov oče vrnil živ s fronte. Da bi bil mir. Da bi pomagali njihovi sestri. Takrat vidiš, kako otroci čutijo vojno. Kako hitro odrastejo."
Afrika jo je zaznamovala za vedno
Čeprav danes veliko govori o Ukrajini, pravi, da jo je že kot deklico najbolj nagovarjala Afrika: "Že od mladih nog sem čutila, da bi želela pomagati najrevnejšim v Afriki."
"Božja roka te vodi tja, kjer moraš biti."
Ko je prvič obiskala Afriko, jo je realnost presunila: "Ko sem prišla v Južni Sudan, me je revščina pretresla do kosti." Spominja se deklic, ki niso hodile v šolo, ker šole preprosto ni bilo. Otrok, ki so po vodo hodili več ur dnevno. Staršev, ki niso imeli nobene možnosti za delo.
"Vprašala sem deklice ob vodnjaku, ali hodijo v šolo. Rekle so: ne, ker je nimamo." Prav zato toliko poudarja pomen izobraževanja: največ, kar lahko kot družba damo otrokom, je izobrazba, še posebej deklic: "Če je izobraženo dekle, je manj možnosti, da bodo njeni otroci podhranjeni ali da bodo umirali zaradi lakote."
"Ne smemo ljudem samo dajati rib"
"Vedno pravim: ljudi moramo naučiti loviti ribe, ne jim samo dajati rib." Pojasnjuje, da je nujna pomoč ob vojnah ali katastrofah seveda potrebna, toda dolgoročno morajo ljudje dobiti možnost za samostojno življenje. V Afriki zato podpirajo projekte dela, izobraževanja in samooskrbe. "Ko ženska dobi delo, dobi tudi dostojanstvo," pove, da so se ženske zaradi tega, ker so jim omogočili drugačno delo, nehale prostituirati in da takšni trenutki, ko človeku omogočiš normalno delo in jim vrneš dostojanstvo, štejejo največ.
"Takrat se spet zaveš, zakaj si tukaj."
Na Slovenski karitas so zelo pozorni na to, da ljudem vračajo omenjeno dostojanstvo: "Dostojanstvo človeku vračaš, ko mu omogočiš, da lahko spet sam stoji na svojih nogah. Ko dobi možnost za delo, za šolanje, za dom in za življenje brez strahu. Tudi v največji bedi človek ne sme izgubiti občutka, da je vreden."
Čeprav se vsakodnevno srečuje z revščino, vojno in smrtjo, Jana Lampe ne verjame v obup. "Vedno se da nekaj spremeniti," je eno izmed vodil, ki ji pomagajo na njeni poti.
Čeprav je Jana oseba, ki svojo dobro voljo in energijo širi s prepoznavnim nasmehom, priznava, da pridejo tudi težki trenutki: "Bili so trenutki, ko je bilo vsega preveč. Toda prav takrat je pogosto prišlo sporočilo s terena. Zahvala. Fotografija otrok. Novica o uspešni pomoči." Hvala za plemenito poslanstvo in moč vztrajanja, spoštovana Jana!
