Aco Jerant je duhovnik, pisatelj, motorist, zanima se za zgodovino, je ljubitelj živali in inštruktor borilne veščine Kempo Arnis. Je župnik v župniji Tomišelj, kjer je obdan s krasnimi župljani, družbo pa mu delata tudi dva psa, z enim od njiju se (poleg vseh ostalih dejavnosti 🙂) udeležuje tudi pasje šole.
Letos otroci pri šmarnicah berejo njegovo delo Bogati ubožec iz Assisija, v katerem jim približuje svetega Frančiška Asiškega.
Pogovor z Acom hitro pokaže, da zanj vera ni nekaj, kar bi bilo zaprto med cerkvene zidove. Duhovnik mora, kot pravi, biti na voljo ljudem – tudi tistim, ki v cerkev morda nikoli ne bi prišli sami.
Marsikdo si duhovnika predstavlja precej drugače kot motorista, športnika, inštruktorja borilnih veščin in ljubitelja kač. Kako vi doživljate to prepletanje na videz zelo različnih svetov?
Skozi stoletja se je oblikovala neka podoba duhovnika, k čemur smo verjetno precej pripomogli tudi duhovniki sami. Kot da je duhovnik nekaj posebnega, od ljudi popolnoma drugačen po obnašanju, oblačenju, izobrazbi … Skoraj kot da mu po žilah ne teče rdeča kri, ampak mašno vino.
A duhovnik je samo eden izmed ljudi. Jaz vidim, da gredo te stvari čisto dobro skupaj. Ko pridem med motoriste, sem eden izmed njih, ampak sem vseeno duhovnik. In prav na ta način pridem do ljudi, ki so za "normalnega" duhovnika pogosto nedosegljivi, ker se mu nikoli ne bi približali.
Pri blagoslovih motoristov mi marsikdo reče: "Pri maši sem točno enkrat na leto, takrat ko pridem k vam." Podobno je pri borilnih veščinah. Na tatamiju smo vsi enako oblečeni. A tudi tam se srečam z ljudmi, ki se sicer morda nikoli ne bi približali Cerkvi. In potem se odprejo, govorijo o osebnih stvareh, o družini, o svojih stiskah.
Zame je to način evangelizacije. Tako pridem do ljudi, ki nimajo nobenega stika s Cerkvijo. Živali pa so tako ali tako del Božjega stvarstva. Tako kot ljudje. Mislim, da spadajo v življenje vsakega človeka.
Kdo je bil Aco, preden je postal duhovnik? Kaj vas je kot mladega človeka najbolj oblikovalo?
Bil sem čisto povprečen, klasičen kmečki sin z vasi. Nič posebnega. Delo na kmetiji, šola, ki je nisem maral … Tudi delati mi je bilo kot najstniku odveč in sem se temu upiral na vse kriplje, ampak je bilo treba. Podobno kot k maši – tudi tja nisem nikoli rad hodil, ampak je bilo treba. 🙂
Kdaj ste začutili, da vas Bog kliče?
To je vprašanje, na katero mi je vedno malo nerodno odgovarjati. Ker lahko rečem: nikoli. Nikoli nisem začutil, da me Bog kliče v smislu nekega jasnega trenutka ali glasu.
Vedno rečem, da me je Bog po svojih kanalih, ki so samo njegovi, in po ljudeh, ki mi jih je pošiljal na pot, pripeljal tja, kjer sem danes. V naši župniji so takrat delovali minoriti. Bili so mladi, veseli patri, igrali so kitaro, peli, otroci smo bili nad njimi navdušeni. To je bilo za nas fascinantno.
Pozneje sem bil v malem semenišču pri minoritih v Mostah, a mi je bil ves tisti red in disciplina zelo težak. Nikoli nisem zares nameraval iti po tej poti. Potem pa sem bil kot jugoslovanski vojak na Kosovu in tam se je v meni nekaj začelo preoblikovati. Ko sem prišel nazaj, sem nadaljeval tam, kjer sem prej končal.
Danes lahko rečem, da je bilo tako prav. Takoj še enkrat podpišem. Če bi me Bog samo poklical, je vprašanje, ali bi šel za tem glasom. Moje želje so bile drugje: borilne veščine, motorji … To se mi je takrat zdelo popolnoma nezdružljivo z duhovništvom. Verjetno bi sledil svojim željam, ne njegovemu klicu. Zato mislim, da me ni samo poklical, ampak me je moral kar pripeljati.
Kako se je skozi leta spreminjal vaš pogled na duhovništvo? Kaj danes razumete drugače kot na začetku?
Na začetku je bila podoba duhovništva bolj idealizirana. Mislim, da je tako kot v vsakem poklicu ali v zakonu: približno veš, kaj te čaka, nekaj se ti sanja, nimaš pa svoje izkušnje.
Danes razumem, da kot duhovnik ne smem biti narejen. Moram biti naraven, sproščen. Zavedati se moram, da sem duhovnik zaradi ljudi. Niso ljudje tu zaradi mene, ampak sem jaz zaradi njih. Moje poslanstvo je delo za ljudi in z ljudmi. To je moja služba – ne da bi ljudje služili meni, ampak da jaz služim njim.
Zato mi je zelo blizu misel papeža Frančiška, da mora pastir dišati po ovcah. Meni to ni težko. Družim se s svojimi farani, krasno se razumemo in sem nad njimi navdušen. Dejstvo je, da človek z leti zori. Več, ko je izkušenj, drugače gledaš na to, kar počneš.
Omenili ste, da duhovnik ne sme biti narejen. Vi ste med ljudmi v različnih oblekah – motoristični, kimonu … Kaj je po vašem tisto, po čemer bi morali prepoznati duhovnika, ne glede na obleko?
Obleka v tem primeru absolutno ne naredi človeka. Mislim, da bi moral biti duhovnik dostopen, nežen, pozoren, empatičen.
Vedno me zaboli, ko ljudje o kakšnem duhovniku rečejo, da je zadrt. Mislim, da mora biti za duhovnika človek vedno pred zakonom. Vsak človek je drugačen. Ko imam nekoga pred seboj, ne vem, kaj vse je v njem: kakšne težave, kakšna razočaranja, kakšne bolečine.
Delal bi veliko krivico, če bi rekel: najprej so pravila, človek pa me ne zanima. To je zgrešeno. Tako lahko dela policist na cesti, duhovnik pa ne. Če to delam, sem na napačni poti.
Duhovnik pogosto spremlja ljudi v najlepših in najtežjih trenutkih življenja. Katera srečanja se vas najbolj dotaknejo?
Dotaknejo se me zgodbe ljudi. Ne glede na to, koliko je človek star in koliko je prisoten v Cerkvi. Najbolj se me dotaknejo tragične zgodbe, ker je v njih pogosto veliko bolečine. Včasih vidim, da so ljudje sami pripomogli k položaju, v katerem so se znašli, včasih pa so jih vanj porinili bližnji.
Takšne zgodbe so zelo boleče tudi zato, ker velikokrat ne morem narediti nič drugega kot poslušati. Človek lahko za nekaj časa odloži svoje breme, jaz pa mu ne morem čarobno pomagati.
Ko sem bil mlad duhovnik, sem bil zelo pameten. Na vsako vprašanje sem imel odgovor, nasvete sem stresal iz rokava. Danes pa pravim, da nimam niti enega pametnega odgovora. Svetega Duha prosim, naj po meni kaj pove, sam pa se zelo bojim dajati nasvete.
Raje poslušam. Ko ljudje govorijo o sebi in o svojih problemih, pogosto že skozi govorjenje pridejo do marsikaterega odgovora. Človek posluša samega sebe in se mu prižge lučka. Zato pravim: poslušanje je zakon.
Kaj imajo po vašem skupnega borilne veščine in poslanstvo duhovnika?
Ljudje borilne veščine pogosto napačno razumejo. Predstavljajo si jih po filmih, po Bruceu Leeju ali Jean-Claudu Van Dammu: nekdo je mišičast, hiter kot strela in razbije vse, kar pride mimo. Ali pa gledajo tekmovanja, kjer se ljudje mlatijo na vse pretege. Ampak to niso borilne veščine.
Pri borilnih veščinah gre za red, disciplino, vztrajnost, premagovanje samega sebe, spoštovanje in odnos do bližnjega. To so stvari, ki štejejo. Res je, človek pridobi tudi veščine, a bistvo je drugje.
Ko gledam odraslo skupino, kjer sem inštruktor, vidim same pozitivne ljudi: odgovorne mlade očete in mame, ljudi, ki imajo svoje družine, hodijo v službo in jim trening pomeni sprostitev. Borilne veščine tudi pomagajo, da je človek bolj sproščen. Marsikatera težava ali stres ostane tam, odteče z znojem.
Dobro je, da s tem, ko se jaz ukvarjam z borilnimi veščinami, ljudje vidijo, da to ni rezervirano za neke nasilneže. Če se s tem ukvarja duhovnik, stvar verjetno ni tako slaba.
Cerkev veliko govori o duši, manj o kondiciji in psihofizičnem zdravju. Nekje sem zasledila misel, da bi morali biti prav kristjani najbolj športni od vseh ljudi. Kako kot duhovnik gledate na telo in telesno zdravje?
Mislim, da je zdravje duha zelo odvisno od telesnega zdravja in kondicije. Če je človek v solidni fizični kondiciji, lažje moli, meditira, ima boljše ideje, lažje razmišlja. Jezus je ogromno prehodil. Sveti Frančišek je ogromno prehodil. To so bili ljudje v odlični kondiciji. Večina duhovnikov, ki jih poznam, naredi premalo ali skoraj nič za svoje telo. Telo in duša sta neločljivo povezana in gresta z roko v roki.
Zame je fizična aktivnost nujna. Seveda ne govorim o profesionalnem športu, ampak o tem, da človek poskrbi za gibanje. Šport je tudi oblika druženja. Ne moremo se družiti samo v cerkvi. Če se župnija kot družina srečuje samo pri maši, to ni dovolj. Treba se je srečevati tudi drugače.
Pri nas imamo na primer vsako prvo nedeljo po maši na dvorišču agape, da se podružimo ob kavi in pecivu. Tudi šport je lahko lepa vstopna točka do ljudi, s katerimi sicer nimam stika. Nekateri farani so me že nagovarjali, naj pripravim seminar samoobrambe.
Veliko govorite o povezanosti med ljudmi. Znamo biti kristjani povezani tudi, ko prestopimo prag cerkve?
Pred kratkim smo bili na romanju v Assisiju. Romanja vedno skušam zastaviti čim bolj kot duhovne vaje, ne kot izlet. Postavim tudi pravila. Eno od njih je, da se ne vikamo. Kdor se zmoti in mi reče "vi", mi je dolžan kavo.
Pri mašah smo se med pozdravom miru pokrižali, na zadnji maši pa smo se objeli. Videl sem, kako so se ljudje povezali med seboj, čeprav so bili prej neznanci. Če bi bila župnija tako povezana, bi bilo sanjsko. Zato sem zadnjič pri maši malo šokiral farane in jih prosil, naj se namesto stiska rok pokrižajo med seboj.
Gre za zdrav odnos, za to, da drug drugemu hočemo dobro. Vsi imamo enega skupnega Očeta v nebesih. Zato mi je tudi nagovarjanje duhovnika z "gospod" tuje.
Letos otroci pri šmarnicah berejo vaše delo Bogati ubožec iz Assisija. V čem je bil Frančišek "bogat", čeprav je izbral uboštvo?
Frančišek je bil bogat prav zato, ker ni imel ničesar razen vere, bil je neobremenjen. Zdi se mi, da ljudje v življenju pogosto delamo eno veliko napako: ne držimo se pravila, da je manj več. Preveč navlake je v naših življenjih, v naših glavah in v našem imetju.
Frančišek je Boga vzel za besedo. Ko je Jezus rekel: "Poglejte lilije na polju in ptice pod nebom, Bog za vse poskrbi;" si kar predstavljam, da je Frančišek rekel: "Prav, če si ti tako rekel, potem se ne bom sekiral. Pa da vidimo zdaj, kako bo šlo."
Bog vedno poskrbi za človeka, da v pravem trenutku dobi tisto, kar potrebuje. Nikoli preveč, ampak vedno dovolj. Je pa res, da Bog pogosto čaka do zadnjega trenutka. In to je težko sprejeti.
Zato pravim: Frančišek je faca. Imel je vse mogoče načrte, kaj bo v življenju počel – razen tega, kar je potem postal. Bil je hud žurer, kralj mladih, organiziral je zabave. Bog ga je moral res osebno pripeljati in nagovoriti, da se mu je življenje tako spremenilo. V marsičem se najdem v njegovi zgodbi.
Njegovo življenje je bilo sila trdo. Takšno življenje bi bilo tudi danes izvedljivo, ampak ne vem, ali obstaja junak, ki bi to zmogel. Jaz že nisem med njimi.
