Vedno sem iskala svoj način izražanja vere. Molitve po obrazcih mi niso bile blizu in še zdaj težko razumem ljudi, ki redno molijo rožni venec. Ko sem bila srednješolka, so mi največ pomenili slavilni večeri. Zdelo se mi je, da preko glasbe zmorem navezati stik z Bogom. Čeprav sem večkrat slišala, da je branje Svetega pisma pomembno, sem se pred nalogo, da bi Sveto pismo brala vsakodnevno, počutila nemočno. Zdelo se mi je, da mi ne bo uspelo, in da ne bi bila preveč razočarana, sploh nisem poskusila.
Potem sem se srečala z duhovnimi vajami v vsakdanjem življenju (DVŽ). Tja sem se prijavila zaradi močne izkušnje duhovnih vaj v tišini pri jezuitih v Ljubljani, na katerih sem bila poleti. Zdelo se mi je, da bom preko DVŽ lažje vzdrževala tisti poletni zagon, ki sem ga doživela poleti. DVŽ imajo precej preprost koncept: skupinska srečanja enkrat na dva tedna ter zavezo, da boš vsak dan pol ure namenil molitvi, v kateri je ključno branje Božje besede.
Voditelj nam je navadno dal tri ali štiri odlomke, ki smo jih nato prebirali v štirinajstih dneh med enim in drugim srečanjem. V začetku sem se bala, da bo to premalo, da bom prehitro predelala odlomek in se nato dolgočasila, a izkazalo se je, da je čar prav tem: v vnovičnem prebiranju ponavljanju in spominjanju tistega, kar sem že prejela. Odlomki so bili različni: brali smo Staro zavezo, Psalme in Novo zavezo in čeprav sem včasih nekako z zamero brala Staro zavezo, ki se mi je zdela polna nasilja, obračunavanj Boga z nasprotniki izvoljenega ljudstva, polna grešnosti Izraelcev in podob o Bogu, ki mi niso bile blizu, sem jo v tem letu duhovnih vaj v vsakdanjem življenju vzljubila. Psalmi, ki so kot ustvarjeni za meditacijo, polni ponavljanj, primer, metafor in v sebi skrivajo preprosta človeška sporočila o iskanju Boga, o zaupanju in življenju z Njim, so mi še posebej prirasli k srcu.
DVŽ so me prepričale, da je Božja beseda tisto, čemur lahko verjamem, ker je Božji glas v svetu, v katerem ga sicer težko slišim. Nagovarja že tisoče let in uspela je nagovoriti tudi mene.
Strah me je bilo konca duhovnih vaj, trenutka, v katerem sem v tej zgodbi spet ostala odvisna le od sebe, a ker vaja dela mojstra in ker Janez zna tisto, kar se Janezek nauči, verjamem, da mi bo lažje. Skupina zares veliko da. Podelitve o tem, kaj nas je najmočneje nagovorilo, so bile navdihujoče. Iskrenost, ki se je spletla med nami, tudi. Lažje je, če nisi sam.
Zanimiva je bila tudi moja notranja borba z željo, da vsaj enkrat odlomke preberem vseh štirinajstkrat – vsak dan med enim in drugim srečanjem skupine in do zadnjega mi to ni uspelo. Še v tednu, ko sem res mislila, da mi gre vrhunsko, sem dobila angino in nisem zmogla polurne molitve. Po prvem razočaranju je prišlo spoznanje: nikoli ne bo popolno. Najbrž ni veliko ljudi, ki bi Božjo besedo brali čisto vsak dan. A k sreči pri Bogu ne gre za popolnost, ampak za vztrajno iskanje in za željo po odnosu.
Ne znam si več predstavljati, kakšno bi bilo moje leto, če ne bi imela duhovnih vaj v vsakdanjem življenju. Po eni strani se mi zdi, da navzven ni velikih sprememb. Še vedno padam na iste finte skušnjav, ki me vedno znova spomnijo na to, da sem človek in da se moram vsak dan znova truditi. Po drugi strani pa opažam male spremembe, ki nastopijo, ko mi je težko. Prej nisem zmogla širšega pogleda, v katerem bi iskala Božje dotike v trenutkih bolečine, zdaj pa se, ko mi je težko, obrnem na Boga. Spomnim se na kakšno misel ali verz, ki sem ga prebrala v Svetem pismu, in postane mi lažje.
Opažam, da sem izgubila strahospoštovanje pred Svetim pismom – knjigo, ki je videti debela, dolga in težka. Zdaj jo jemljem kot tipko za hitro klicanje Boga. In za to sem hvaležna.
