“Moli in delaj” med plenicami in notranjimi boji

Dolgo sem mislila, da vem, kaj pomeni delati. Ustvarjati, organizirati, producirati – delo je imelo obliko, rok, rezultat. Nekaj, kar si lahko pokazal. Ljudje so vedeli, kaj počnem.

Potem je prišlo materinstvo in z njim delo, ki nima robov. Delo, ki se razliva čez dan in noč, brez jasnega začetka in konca. Poskušala sem ga meriti z istimi merili kot prej, zato se mi je zdelo, da ga sploh ni. Da dnevi minevajo brez sledi. Da čas, preživet z otrokom, pomeni ždenje v prazno.

A hkrati se je začelo še nekaj drugega. Delo, ki ga nisem izbrala in ga tudi ne bi znala načrtovati: tako imenovano delo na sebi, proces razgaljanja in zdravljenja. Soočenje s svojimi ranami, za katere nisem vedela, da obstajajo, z odzivi, ki jih pogojuje strah, z lastno nepotrpežljivostjo, jezo, ki ji nisem vedela vzroka, z željo po nadzoru, s potrebo, da sem videna. In potem – še težje – dopuščanje, da me Bog v tem preoblikuje in ozdravi.

To je delo, ki nima zunanjih dokazov. Nihče ne vidi, kolikokrat se ugrizneš v jezik. Kolikokrat se odločiš za nežnost, čeprav bi bilo lažje izbrati ostrino. Kolikokrat začneš znova brez občutka napredka. To delo ne proizvaja rezultatov, ampak prostor. Prostor, v katerem se lahko nekaj zgodi, v katerem lahko deluje Božji duh – v meni, otroku, v odnosu.

In tu se začne razkrivati drugačno merilo dela.

Delo je naše sodelovanje z Bogom pri izpopolnjevanju vidnega stvarstva, pravi Katekizem (KKC 378). Če je to res, potem njegove vrednosti ne določajo merljivi rezultati, ampak zvestoba temu sodelovanju. Ne vprašanje: "Kaj sem naredila?", ampak: "Koliko sem dopustila, da moje delo teče v isti smeri kot Božje delovanje?"

To pa spremeni marsikaj.

Vzgoja otrok tako ni več niz ponavljajočih se opravil brez vrednosti, ampak prostor, kjer soustvarjam človeka – ne po svojih predstavah, ampak v poslušanju, v potrpežljivosti, v spoštovanju njegove skrivnosti. Skrb za drugega ni več neproduktivna, ampak postane sodelovanje pri svetu, v katerem ima vsak dostojanstvo, tudi takrat, ko ne more ničesar vrniti.

In delo na sebi – to najtežje delo – ni več zaprt krog samoanalize in samoodreševanja, ampak odprtost, da me Bog oblikuje tako, da lahko po meni ustvarja. Je notranji obrat, pri katerem se učim opuščati svoje stare vzorce in sprejemati Božji način delovanja. Je spreobrnjenje. Oziroma spreobračanje, saj mu nikoli ne sme biti konca. Tiho, ponavljajoče se umiranje tistega, kar v meni ne sodeluje z Bogom.

To je zame najtežji premik. Ker pomeni, da nimam več popolnega nadzora nad merili. Ne morem si sama potrditi, da "delam dobro". Lahko samo znova in znova preverjam smer: ali to, kar delam, odpira prostor za življenje, za odnos, za rast? Ali pa zapira, utrjuje, hiti mimo?

Tu se delo dokončno sreča z molitvijo (znameniti ora et labora). Molitev ni več ločen čas, ni dodatek k "pravemu" delu. Je pogoj zanj. Je način, kako se učim gledati z Božjimi očmi, hoteti drugače, delati drugače, kot bi jaz. Včasih komaj zaznavno: kratek pogled navznoter, tih "pridi", ko zmanjka volje. Drugič bolj ostro: ko ugotoviš, da si gradil po svoje, in moraš začeti znova.

Brez molitve oziroma spreobrnjenja lahko veliko naredim, pa nisem Božja sodelavka. Lahko gradim hitro, učinkovito, celo občudovanja vredno, a mimo smeri, ki jo daje Bog. Šele ko se pustim preoblikovati, lahko tudi moje najbolj vsakdanje delo postane prostor Božjega ustvarjanja.