Pet tehnik, s katerimi se boste naučili uravnavati svoja čustva

Jeza, tesnoba … Včasih nas čustva preplavijo do te mere, da v vsakdanjem življenju to postane ovira. Bernard Anselem, zdravnik, nevroznanstvenik, predavatelj in avtor knjige Čustva, ki nas vodijo, razpravlja o čustvenih mehanizmih, ki nas lahko bremenijo. "Močno čustvo nikoli ne traja dolgo, če ga ne hranimo," opozarja. "Ključno pa je, da se naučimo, da 'čustvenega vala' ne podžigamo z mislimi, ki ga znova aktivirajo, s premlevanjem ali z zavračanjem." Tukaj je pet konkretnih pristopov, kako bolje upravljati s čustvi v vsakdanjem življenju.

"Ko se zavemo čustva, ga moramo najprej znati poimenovati," pojasnjuje Bernard Anselem. Ta preprost korak ustvarja nekakšno notranjo distanco. Mnogi ljudje uporabljajo besedo "stres" za zelo različna stanja: strah, frustracijo, žalost ali jezo. A zdravnik poudarja, da "lahko več distance vzpostavimo z bogatejšim čustvenim besednjakom. Branje, poslušanje ter opazovanje čustev v filmih ali knjigah pomaga razvijati to notranjo natančnost."

Sophie, učiteljica v osnovni šoli, opaža: "Nekateri otroci takoj rečejo, da so 'poredni' ali 'neumni', v resnici pa so razočarani ali prizadeti." Da bi jim pomagala, z njimi dela na poimenovalnem besedišču čustev: "Med jezo, frustracijo, krivico ali razočaranjem postopoma odkrivajo razlike."

Ko čustvo postane premočno, racionalni del možganov pogosto ne zmore več prevzeti nadzora. "Globok vdih pred kakršnim koli odzivom aktivira parasimpatični živčni sistem," pojasnjuje Anselem. "Počasno dihanje, hitra hoja ali telesna aktivnost pomagajo umiriti živčni sistem."

Camille, mati treh otrok, to uporablja v družinskih konfliktih: "Prej sem takoj reagirala v jezi, zdaj pa grem za pet minut na sprehod s psom. Telo se mora najprej umiriti in šele nato lahko razmišljam."

Želja, da bi neprijetno čustvo takoj izginilo, je naravni odziv, vendar "zatiranje čustev pogosto povzroči obratni učinek", opozarja Anselem. "Potlačena čustva ustvarjajo stalno napetost. Misli se vrtijo v krogu in še povečujejo stisko. Poskus, da čustvo izničimo, je obsojen na neuspeh. Sprejemanje čustev je nujno in preprečuje občutek krivde."

Sprejemanje ne pomeni, da nam je čustvo všeč, ampak da ga priznavamo. Strokovnjak opozarja tudi na vzgojne pasti: pretirana zaščita ali pretirana strogost. Otrok potrebuje varno okolje, pa tudi prostor za učenje obvladovanja frustracij.

"Misli ustvarjajo nova čustva," poudarja Anselem. Po težki izkušnji um pogosto ustvarja katastrofične scenarije: "Ne bo mi uspelo", "Nikoli mi ne bo šlo". Priporoča ponovno kognitivno ovrednotenje – učenje drugačnega pogleda na situacijo.

Thomas, 22-letni študent, pred izpiti uporablja to tehniko: "Prej sem si ure in ure predstavljal najslabši možni izid. Zdaj svoje misli zapišem in jih postavim v perspektivo. Ko pomislim 'padel bom', se spomnim vseh preteklih uspehov."

Čustva se širijo bolj, kot si predstavljamo. "Iz obraza, tona glasu in telesne govorice takoj zaznamo, kaj nekdo čuti," pojasnjuje Anselem. Tesnoba ali mirnost se lahko hitro preneseta na celotno skupino. Dobra novica je, da se širijo tudi pozitivna čustva – prijaznost, umirjenost in dobronamernost so enako nalezljiva.

Naš cilj ni postati brezčuten: "Ko čustvo sprejmemo, ga prepoznamo in razumemo, lahko začnemo na situacijo gledati drugače," zaključuje Anselem. "Ne gre za odpravljanje čustev, temveč za učenje sobivanja z njimi brez preplavljenosti."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.