Z Ano Gabršček Tacol sem se pogovarjala nekaj dni pred Ritmom srca. Ko pripoveduje o vsem, kar počne, iz nje sijeta širok nasmeh in toplina. Zase pravi, da je najprej žena in mama treh majhnih otrok ter specialna pedagoginja – uči otroke s posebnimi potrebami. Odkar pomni, tudi poje: pri petih letih se je vključila v cerkveni pevski zbor, malo pozneje v nekaj ženskih zasedb, na Škofijski klasični gimnaziji je pela v Mladinskem mešanem pevskem zboru pod vodstvom Damijana Močnika, v študentskih letih pa se je začela ukvarjati tudi s solopetjem. Med drugim se je učila tudi pri Nini Strnad in Darji Švajger. Glasba jo je vedno spremljala – pela je v priložnostnih zasedbah, zadnja leta pa pravi, da se je njen "dar petja vrnil k Bogu", saj svoje talente deli v zasedbi Alfa in Omega.
Kakšna je vaša zgodba z Ritmom srca?
Pred 15 leti sem nastopala na Ritmu duha – tako se je prej imenoval ta festival – v Mariboru. Leon Oblak je takrat napisal pesem z naslovom Naj te spozna in vzljubi preko mene in bila mi je pisana na kožo, ker sem takrat imela fanta, ki ni bil veren. No, pred dvema letoma pa sva se z Leonom ponovno srečala prav na festivalu Ritem srca in v pogovoru sva začutila, da bi lahko še kdaj sodelovala.
Letošnja pesem, s katero sem se prijavila na festival, govori o svetogorski Mariji in Leon pravi, da je bila napisana za moj vokal. Prihajam iz Tolmina in tam imamo tradicijo, da redno romamo na Sveto Goro. Tako sem se po 15 letih spet znašla na festivalu.
Kaj vas pri Mariji, o kateri pojete, najbolj nagovarja?
Če se vrnem v otroštvo, se spomnim, da smo imeli navado, da smo ob nedeljah večkrat šli na Sveto Goro. S seboj smo vzeli tudi staro mamo. Poleg tega prihajam iz vasi Volče, kjer imamo cerkev Marijinega imena. Skozi moja osnovnošolska in študentska leta sem veliko romala v Medžugorje k Mariji, udeleževala sem se festivalov mladih in tja sem kot mama tudi že peljala svoje otroke. Z možem namreč želiva to izkušnjo Marijine bližine predati tudi svojim otrokom.
Marija me seveda zelo nagovarja tudi v materinstvu – s svojo milino, nežnostjo, potrpežljivostjo. V maju z družino radi hodimo k šmarnicam, doma imamo velik kip medžugorske Marije, ki ji radi prinesemo rože … Ob njej se zbiramo in molimo.
Kako vas je materinstvo spremenilo in preoblikovalo?
Devet let je, odkar sem postala mama. Že od malega sem si želela družine in otrok in včasih me je bilo kar malo strah, da mi to ne bi bilo dano, a hvala Bogu imam tri otroke – glasne in nagajive. Ob njih se učim potrpežljivosti, obenem pa opažam, da je z materinstvom zrasla moja vera. Ko otroke kot starša učiva o tem, kaj je vera in kdo je Jezus, zoriva tudi sama.
Lani smo imeli v družini težjo preizkušnjo: najstarejša hčerka je imela zahtevno nevrokirurško operacijo na hrbtenjači in to je bil dogodek, ki je bil za naju z možem zelo težek, a naju je še bolj povezal. Najina vera je še bolj vzplamenela in zaživela, saj sva morala veliko prepustiti. Lahko sva samo molila, prepuščala in verjela, da bo Bog poskrbel.
Vse se je srečno izšlo in spoznala sva, da te taki dogodki pripeljejo še bližje k Bogu. Po naravi sem taka, da imam rada stvari urejene, tu pa sem morala vse spustiti iz svojih rok. Brez vere ne bi zmogla. Začutila sem tudi moč občestva – molitvene verige, dobivala sem sporočila, da ljudje molijo za nas … To mi je veliko pomenilo.
Kako v svoji družini živite vero?
Hvaležni smo za župnijsko skupnost: zdaj hodimo k šmarnicam, enkrat na mesec imamo adoracijo za družine, kjer je poskrbljeno tudi za otroke … Radi tudi kam poromamo, gremo na duhovne vaje. Pridružili smo se tudi skupnosti Družine Boga Očeta, s katero smo poromali v Medžugorje. Dnevno smo povezani z Božjo besedo, otroci pa poleg večerne in jutranje molitve ter petja pred kosilom radi spoznavajo življenja svetnikov.
Vedno bolj vidim, da v veri zase najdem mir, preprostost, bistvo. Hčerka je ravno imela prvo sveto obhajilo in čutila sem potrebo, da uredim vse: dekoracijo na mizi, torto, oblačila. V okviru priprav pa smo imeli v župniji tudi tridnevnico, kjer je bilo vedno poudarjeno, kaj je bistvo – da mora biti v otrokovem srcu prostor za Jezusa.
Po poklicu ste specialna pedagoginja. Kaj vas je pripeljalo do tega poklica in kako vas nagovarja?
Začelo se je že pred mojim rojstvom: imam starejšo sestro Tadejo, ki ima Downov sindrom. Je botra vseh mojih otrok in z veseljem prevzema to vlogo. Vse življenje sem živela s tem, da je to nekaj povsem normalnega, sprejemljivega. Starša sta zelo lepo trudila z njo, da je bila vedno vključena v socialni krog, na vseh dogodkih smo bili skupaj in bila je zelo lepo sprejeta. Seveda je prišlo tudi moje najstništvo, ko mi zaradi tega ni bilo najlažje.
Najprej sem se vpisala na študij biologije in ga skoraj dokončala, potem pa sem ugotovila, da imam veliko talentov, ki se na tem področju ne bodo mogli izraziti: velika ljubezen do narave in živali, umetniška žilica, petje … Od malega sem se vedno igrala, da sem učiteljica in spoznala sem, da lahko v tem poklicu največ dam tem otrokom. Izredno sem se vpisala na študij specialne pedagogike in se zaposlila kot specialna pedagoginja. A kljub temu, da sem bila celo življenje v stiku z osebami s posebnimi potrebami, sem potrebovala nekaj časa.
Delam z otroki s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju in potrebovala sem čas, da sem sprejela tako veliko drugačnost. Tako rada imam te otroke! Najbolj pomembno je, da razumeš njihovo bistvo: da so osebe, ki čutijo. Celo najmanjši nasmešek, ki ga lahko izvabiš iz njega, je lahko veliko.
Gre za gibalno ovirane otroke, ki imajo gastrostomo, hude epilepsije, velike težave, a tukaj je glasba zelo močno področje. Jaz v svoj poklic vključujem veliko glasbe. Imamo glasbene terapije, kjer se otroci skozi glasbo učijo stvari, sprejemajo dotike, lažje sledijo navodilom … Glasba je področje, s katerim lahko razvijamo kognitivni, socialni, motorični razvoj otroka. Pomembno je tudi likovno področje, ustvarjanje pa doživljanje, narava, živali …
Kaj pa so njihove močne točke? Česa bi ti otroci lahko učili nas?
Od njih dobim veliko ljubezni in nežnosti, ko se nasmehnejo, pošljejo poljubček ali pa se samo stisnejo k meni. Na nežen in nevsiljiv način znajo pokazati, da so začutili, da so sprejeti. Gre za minimalne stvari, ko se zasmejejo ali zavriskajo, a prav te pogrejejo srce. Mislim, da nas lahko učijo sprejemanja vseh ljudi, ker je tudi vsak izmed njih malo poseben. To je lepo, to je tisto, kar nas dela različne. Tako učim tudi svoje otroke.
Veliko stvari polni vaše dni. Kako se soočate s težjimi obdobji in utrujenostjo?
Tempo življenja mlade družinice je res kar pester in ob večerih sem pogosto utrujena. Lepo mi je, da se lahko ustavim pri sveti maši, kjer se umirim. Z možem si ob večerih, ko gredo otroci spat, vzameva čas drug za drugega in poklepetava. Hvaležna sem mu, da me v vsem, kar počnem, neizmerno podpira. Trudim se biti dobra, pa sem, kot pravijo otroci, včasih tudi sitna. Prihajajo različna obdobja, ampak mi je lepo. Sploh materinstvo mi daje toliko ljubezni! Radi smo skupaj in včasih je dovolj že, da na sprehodu opazujemo mravljice.
Vas sodobna krščanska glasba veliko spremlja? Kaj vam pomeni?
Poleg petja glasbe, ki jo čudovito ustvarjata Nada in Dečo Žgur, s petjem in kitaro sodelujem tudi v župniji Dravlje, kamor smo se preselili lani. Vsi moji otroci zelo radi pojejo takšne pesmi in včasih se z možem pošaliva, da sploh ne znajo takšnih, ki niso o Jezusu. 😊
Na vseh večjih koncertih, kjer se izvaja krščanska glasba, tudi na naših koncertih z Nado, čutim Božjo prisotnost: v srcu čutim toplino, nežnost, včasih mi gre kar na jok. Tam se res lahko zaveš, da nisi sam. Verjamem, da s to glasbo lahko oznanjaš vero še lažje kot z besedami.
