Sestra Majda Merzel je hči Marije Pomočnice, redovnica salezijanka, ki trenutno živi v skupnosti na Rakovniku. Sama pravi, da je njena najgloblja identiteta v tem, da je krščena, ljubljena Božja hči in "ljubljena grešnica, ki ji je vedno znova odpuščeno". Močno jo zaznamuje tudi salezijanska karizma, ki ji daje poseben odtenek.
Velik del njenega poslanstva je povezan z mladimi. Z njimi se srečuje v župniji, prek salezijanske mladinske pastorale, hkrati pa je referentka za mladinsko pastoralo v slovenskem delu inšpektorije Družbe hčera Marije Pomočnice.
Blizu so ji čisto preprosta opravila v skupnosti – od pomivanja posode do presajanja rož. Vse to razume kot del konkretnega redovnega življenja, ki ni umaknjeno iz sveta, ampak zelo vpeto v vsakdanjik in skupnost. Rada ima naravo, hribe, gibanje ...
Pogovarjali sva se o tem, kako je že kot deklica začutila Božji klic, kaj ji pomeni redovno geslo "Ne boj se! Odrini na globoko …", kakšne stiske in hrepenenja v sebi nosijo mladi ter kaj pomeni, da je duhovna spremljevalka.
Kdaj ste prvič začutili, da vas Bog kliče v redovno življenje?
Že v otroštvu sem nekako začela odkrivati Boga v svojem življenju, z Bogom sem imela najprej čisto otroški osebni odnos.
Ko sem bila stara približno 12 let, pa se je zgodilo nekaj, kar me je zaznamovalo. Bil je zimski čas, meni pa je bilo precej težko. Skregala sem se z najboljšo prijateljico – danes sva še vedno prijateljici – in takrat mi je bilo zelo hudo. Potem sem bila še bolna in teden dni preživela doma. Zdelo se mi je tudi, da me doma ne razumejo več tako kot prej, kot da sem na neki način ostala sama.
Takrat sem začutila, da mi je Bog blizu. Da nisem sama, da je On z mano in da me ima rad. To je bilo nekaj zelo lepega in mi je dalo ogromno veselja. V svoj mali dnevnik sem zapisala: "Bog me kliče v svojo službo," in to trikrat obkrožila.
Takrat v resnici nisem vedela, kaj to pomeni. Vedela sem samo, da obstaja neki "zakaj". Nisem vedela, kaj, kje in kako. Hvaležna sem, da mi je Bog v mladosti dajal veliko veselja in tudi moči, da nisem naredila vseh neumnosti, ki bi jih lahko v družbi, v kateri sem se takrat gibala.
Druga pomembna stvar je bila, da sem veliko brala, tudi življenjepise svetnikov. Doma sem našla življenjepis svetega Janeza Boska. Ko sem brala, kako je delal z mladimi in za mlade, me je to tako navdušilo, da sem rekla: "Tudi jaz hočem biti kot don Bosko."
To sta bili dve stvari, ki sta mi dali smer. Potem pa je bila pot še dolga. Iskala sem naprej, spoznavala različne skupnosti, šla na duhovne vaje in sčasoma razumela, da so hčere Marije Pomočnice pravi odgovor. To je dolga pot zorenja in prečiščevanja, ki se je nadaljevala tudi po tem, ko sem že vstopila v skupnost.
Vaše redovno geslo je povezano z Jezusovim povabilom: "Ne boj se! Odrini na globoko …" Kaj vam te besede pomenijo danes, po vseh letih hoje z Bogom?
Geslo "Ne boj se! Odrini na globoko in vrzite mreže …" smo izbrale skupaj z drugimi sonovinkami, ki smo isto leto izpovedale zaobljube. Takrat smo bile mlade in zagnane, hkrati pa je bila v meni zelo močna zavest, da sem majhna in krhka ter da me pot, na katero se podajam, presega. Zato so bile Gospodove besede "Ne boj se" zame lepa popotnica.
Skupaj z drugimi smo odkrivale lepoto besed "odrini na globoko" kot osebnega Gospodovega nagovora vsaki posebej, in "vrzite mreže" kot zavest, da nas Gospod pošilja kot skupnost.
Ob prvih zaobljubah mi je ena od sester napisala voščilo, ki me spremlja še danes. V njem je zapisano, naj si upam odriniti na globoko, naj si želim metati mreže le na Njegovo Besedo, naj si nikoli ne neham priznavati svoje majhnosti in naj bo moje edino hrepenenje loviti duše za Božje kraljestvo.
To voščilo me je zelo nagovorilo in me spremlja skozi vsa ta leta. Vedno znova se vprašam, kje sem zdaj, kako globoko je šla moja pot, kako pomembna je Gospodova beseda v mojem življenju, kako živim svojo majhnost in ali je v meni še vedno hrepenenje, da bi lovila za Božje kraljestvo.
Mnogi imajo o redovnem življenju precej površne predstave. Kaj bi si želeli, da bi ljudje bolje razumeli o življenju redovnice?
Zdi se mi, da obstaja neka otroška (stereotipna) predstava, da je naše življenje zelo dolgočasno, monotono in da cele dneve molimo neke dolgočasne molitve. Potem so tu še predstave, da dobivamo denar iz Vatikana in podobno.
Če nekdo ne pozna redovnega življenja, si ga res težko predstavlja. Zato se mi zdi pomembno povedati, da je naše Bogu posvečeno življenje tudi čisto običajno življenje. Res je, da imamo malo več osebne in skupne molitve, a tudi me moramo skuhati, jesti, oprati perilo, poskrbeti za hišo, zamenjati gume na avtu. Tega nihče ne naredi namesto nas.
Druga pomembna stvar je skupnost. Živimo v skupnosti, pripadamo konkretni lokalni skupnosti in ta nam zaupa določeno poslanstvo, nas pošilja med mlade. Pripadamo tudi inšpektoriji, redovni družbi, ki je svetovnih razsežnosti, salezijanski družini in Cerkvi. Smo del velike zgodbe Cerkve in Božjega kraljestva v našem malem, preprostem vsakdanjiku.
Ko sem izpovedala večne zaobljube, so mi prej govorili, da po njih ni nič drugače. In res: naslednji dan so bili okrog mene isti ljudje, ista skupnost. Ampak nekaj je bilo zelo drugače: ta notranji občutek, da nekam pripadam. Da sem Gospodova za vedno in da pripadam tej skupnosti. Da sem tukaj dokončno doma.
V konkretni skupnosti si delimo vero, poslanstvo, delo, karizmo in sredstva. Ne živimo neodvisno, ampak se dogovarjamo. Delimo si čas molitve, obrokov in poglabljanja. Temelj redovnega življenja so evangeljski sveti: čistost, uboštvo in pokorščina. To so kreposti, ki so v osnovi namenjene vsem kristjanom, redovniki in redovnice pa se zavežemo, da jih bomo živeli v posebni obliki življenja.
Čistost pomeni življenje v celibatu, s čimer želimo živeti in izražati, da je Gospod naša edina ljubezen. Uboštvo se kaže v preprostem in skromnem načinu življenja, na skupnostni in tudi na osebni ravni, ko se odpovemo lastnemu imetju in upravljanju z njim. S tem želimo živeti in sporočati, da je Gospod naše edino bogastvo. Pokorščina pa pomeni, da smo na razpolago služenju Cerkvi znotraj svoje redovne družbe. Ne odločamo same o tem, kje bomo živele in kaj bomo delale, ampak želimo sprejeti, da je Bog edini Gospod našega življenja.
Velik del vašega poslanstva je povezan z mladimi. Kakšen mlad človek vam še posebej ostane v srcu?
Čutim, da so po duhovnem materinstvu, ki mi je dano, na neki način vsi otroci in mladi tega sveta moji otroci. Bogu sem dala svoje življenje za mlade in živim za vse, tako kot je rekel don Bosko: "Za vas študiram, za vas delam, za vas živim, za vas sem pripravljen dati tudi življenje."
Sestre vsak dan molimo za vse mlade, s katerimi smo bile kakorkoli v stiku, ki so bili vključeni v naše programe ali smo jih srečale. To je del naše vsakdanje molitve. Seveda pa so konkretni ljudje, ki jih srečujem, tudi del moje osebne molitve.
Posebej mi ostanejo v srcu mladi, ki so v stiski, tudi v zelo težkih situacijah. Prav tako mladi, ki so posebej odprti za Boga, ki ga iskreno iščejo in dajejo svoje življenje ter talente na razpolago tudi skupnosti. Na poseben način pa vsi mladi, ki mi zaupajo svoje življenje in svoje zgodbe.
S kakšnimi vprašanji, stiskami ali hrepenenji mladi najpogosteje prihajajo k vam?
Zdi se mi, da so vprašanja in stiske mladih v prvi vrsti povezani s hrepenenjem po ljubezni in pristnih odnosih. To je lahko povezano z družino, z odnosom med fantom in dekletom, pa tudi z odnosom z Bogom. To je temeljno človeško vprašanje in pri mladih zelo prihaja na dan.
Pogosto so tu tudi vprašanja zorenja v ljubezni, življenja z lastno ženskostjo ali moškostjo, vprašanja spolnosti in težave, ki so povezane s sodobno tehnologijo. Lepo mi je videti, kako mladi iskreno iščejo, se zavedajo teh stvari in so jih pripravljeni tudi podeliti. To zahteva veliko poguma in je občudovanja vredno.
Močno je tudi iskanje globljega odnosa z Bogom, vprašanje poklicanosti, sprejemanja sebe in svoje zgodbe ter iskanje svojega mesta na svetu. To so temeljne teme, ki se izražajo v konkretnih zgodbah vsakega posameznika.
Kaj mladi od Cerkve pravzaprav najbolj potrebujejo – dobre dogodke, iskrene odnose, odgovore, prostor, kjer jim nekdo prisluhne?
Včasih je nevarno, da bi ostali samo pri dogodkih. Ko organiziramo dogodke kot Salezijanska mladina ali Oratorij Slovenija, se trudimo, da je na njih tudi priložnost za spoved, osebni pogovor in da govorimo o duhovnem spremljanju. Da mladi vedo, da to obstaja, in da ima tisti, ki bi želel spregovoriti, tudi konkretno priložnost.
Dogodki so dragoceni in pomembni. So priložnost za lepo, pozitivno doživetje Cerkve, za poglobitev vsebine in za molitev. Vse to je zelo dragoceno. A potrebna je tudi pot naprej.
V globini mladi potrebujejo prostor, kjer so slišani, sprejeti in varni. Prostor, kjer jim z odnosom, besedami in tudi s tem, da jim zaupamo odgovornosti, delo damo vedeti, da so vredni in da zmorejo. Potrebujejo tudi priložnost za poglabljanje vere in rast v osebnem odnosu z Bogom.
Zdi se mi, da je med mladimi vedno več iskanja globokih odgovorov: kaj nas uči vera, kaj pomeni evharistija, kaj pomeni krst, kaj to pomeni za moje življenje. Ne da je vera nekaj oddaljenega, ampak kako to, kar verujem, povezati s svojim življenjem in iz tega živeti.
Zdi se mi, da živimo v zelo lepem času, posebej kar se tiče mladih. Danes je veliko možnosti za hranjenje in poglabljanje vere, veliko pričevanj, vsebin, programov, tudi mladi sami želijo nagovarjati druge mlade. Seveda to ne pomeni, da so vsi tam, toda vidim hrepenenje po Bogu, po globoki molitvi, po poglobitvi vere in po iskrenem iskanju Božje volje.
Kaj je duhovno spremljanje? Kako bi ga razložili nekomu, ki s tem nima izkušenj?
Duhovno spremljanje je v prvi vrsti namenjeno osebi, ki želi rasti v odnosu z Bogom. Središče duhovnega pogovora je odnos z Bogom. Zato je pomembno, da je v ozadju molitev ali vsaj neko hrepenenje, iskanje.
V središču je pogovor z duhovnim spremljevalcem, ki je nekdo, za katerega bi rekla, da je nekaj korakov pred teboj v veri. Duhovno spremljanje pomeni redno srečevanje, pri katerem se oba trudiva poslušati Svetega Duha, ki naju vodi.
Pri tem odkrivamo, kako Bog deluje v življenju osebe, kako jo nagovarja prek tega, kar se ji dogaja, kar doživlja, prek misli in čustev. Ker je odnos z Bogom celosten, zajema vse življenje. Zato se v duhovnem spremljanju lahko odpirajo zelo različne teme vsakdanjega življenja.
Kdaj človek potrebuje duhovnega spremljevalca – in kdaj morda bolj terapevta ali dobrega prijatelja?
To je kar zahtevno vprašanje in razločevanje. So določene stiske ali deli življenjske zgodbe, ki jih je treba predelati, in tam je zelo dobrodošlo, da vstopi terapevt. Tako kot potrebujemo različne zdravnike za različna področja svojega življenja, je lahko terapevtska pomoč za neko obdobje zelo pomembna.
Dobro je, če se mladi obrnejo na terapevta za predelovanje stvari iz preteklosti ali za konkretne težke situacije. Hkrati pa je lahko, če je za to vsaj neki temelj, tudi odnos z Bogom velika pomoč. Ko človek želi napredovati na poti vere in odnosa z Bogom, je dobrodošlo duhovno spremljanje. Posebej tudi takrat, ko gre za življenjske odločitve in ko me res zanima, kaj Bog želi zame, kam me vodi.
Prijateljstvo pa je prav tako zelo dragoceno. So stvari, ki jih lahko samo mladi dajo drug drugemu. V prijateljstvu je več prostora za klepet, za podrobnosti, za podelitev izkušenj in za to, da drug drugega poslušajo. Seveda pri resnejših vprašanjih samo to ni dovolj, a kakovostna prijateljstva so zelo pomembna. Mladi so si lahko v oporo in si lahko tudi pokažejo, kdaj je čas, da se obrnejo še drugam in poiščejo pomoč.
Ker ste hči Marije Pomočnice, me zanima, kakšen odnos imate do nje.
Marijo čutim zelo blizu. Eden od razlogov je tudi ta, da sem bila rojena po sedmih letih in pol zakona svojih staršev. Moja starša sta romala na Brezje in prosila za otroka, zato se mi zdi, da je moje življenje že od začetka zaznamovano z Marijo.
Odraščala sem v senci svetišča Marije na Zaplazu, tako da sem že v otroštvu rasla z Marijo. Marija mi je na poseben način zgled, posebej zgled materinstva. Res je tudi, da se moj odnos z Marijo spreminja. Včasih je bila zelo v ospredju, potem pa kot da bi rekla: "Zdaj sem te pripeljala do Jezusa." Malo se je umaknila v ozadje, a je ves čas prisotna.
Zelo dragoceno mi je, da se lahko z njo pogovarjam kot z žensko in se vživljam v njene življenjske situacije: kaj je doživljala z Jezusom, na begu v Egipt, ko se je izgubil v templju, pod križem, v pričakovanju Svetega Duha z učenci, s prvo skupnostjo. Pomembno mi je, da jo vedno znova povabim v svoje življenje.
Imate za konec še kakšno sporočilo za naše bralce?
Zdi se mi izjemno pomembno, da se zavedamo, kako veliko dostojanstvo imamo. Da smo vsi po vrsti od Boga neskončno ljubljeni, odrešeni in dragoceni.
Najprej bi si želela, da bi to verjeli zase: da smo dragoceni in ljubljeni, da nas ima Bog rad takšne, kot smo, in da nam tisočkrat daje novo možnost. Nikoli nimamo razloga, da bi se ustavili in rekli: "Ne splača se, ne grem naprej," pa naj bo to v odnosu z Bogom ali kjerkoli v življenju.
Če se nikjer ne bi čutili dragocene in ljubljene, smo za Boga neskončno dragoceni in pomembni. Vsak ima tudi svojo nalogo v življenju. Vsak je poklican, da v ta svet prinese nekaj čisto enkratnega in edinstvenega. Vsak človek je s svojim enkratnim genskim zapisom in s tem, kar je Bog položil vanj, poklican, da da svoj edinstven prispevek in ta svet za seboj pusti malo lepši.
