“Če na oder pridem z nasmehom, je to moj mejkap”

Valentina Reberšak je dekle, ki jo veseli mnogo stvari: rada poje, bere, kvačka, hodi v hribe in se druži s prijatelji. Čeprav ob prijavi ni pričakovala, da bo njena pesem izbrana, bo s svojo avtorsko skladbo polepšala letošnji Ritem srca.

Sicer kot vodja projektov dela v Glasbeni hiši Čonce, po izobrazbi pa je "diplomirani turist", kot se rada pošali – študirala je kulturni turizem. Glasba, pravi, je njen smisel življenja. Od nekdaj jo je zanimala in vse, kar počne, je povezano z glasbo: včasih jo le posluša, drugič piše ali pa "jamma" s prijatelji.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
O tem vprašanju sem veliko razmišljala, ker me nekakšen spontan ritem že nekaj časa sam od sebe vodi v to, kaj se zgodi zjutraj in kar malo pozabim, kakšen bi bil idealen začetek dneva. Gotovo je počasno, dolgo in umirjeno jutro najlepše, sploh, če je sončno, da se grem lahko ven "martinčkat". Privoščim si dober zajtrk in vse poteka umirjeno. Nisem človek, ki bi stvari počel na hitro, čeprav zadnje čase živim bolj tako, da vstanem in grem hitro v akcijo. Na idealne začetke dneva še čakam … 😊

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Mislim, da ni ničesar, kar bi si zavestno rekla, se pa zagotovo nasmejim svojemu odsevu. To je nekakšen neverbalni znak, ki pomeni, da bo danes dober dan in da "imam to". Vsak dan se nekaj novega naučim in tega se veselim.

Zagotovo je bil delček moje radosti položen že v zibelko. Moja babica je bila vedno radostna gospa, pa sem se tega kar nalezla od nje. Vmes sem to tudi izgubila, ker gre vsak človek čez različne preizkušnje, ampak se me je to radostno otroško veselje spet prijelo.

3. V sebi imate res veliko veselja. Kaj je tisto, kar vas najbolj vzradosti?
Dobrota v vseh možnih oblikah. Že če na ulici vidim, kako se kdo komu nasmeji, ko opazim, da gre kdo prek sebe, da bi nekoga razveselil, ko vidim, da je kdo nežen do sočloveka … To mi je lepo. Pa narava, glasba, živali … Veliko je lepega!

4. Kakšna je vaša zgodba z Ritmom srca?
Pred dvema letoma sem napisala pesem, s katero bom letos nastopila – Vsako jutro in večer. V glasbeni hiši Čonce smo imeli nek dogodek, kjer so obiskovalci opevali dobroto, Boga in takšne stvari, jaz pa prihajam iz relativno ateistične družine in takrat sem razmišljala: "Kako to, da vsi čutijo nekega Boga, jaz pa ne?" Takrat je iz moje radovednosti in frustracije hkrati nastala ta pesem. Zdelo se mi je, da se tudi jaz trudim, poslušam, hočem razumeti, pa ne vem, če zares razumem, zato se pesem začne z besedami: "Vsako jutro in večer gledam v nebo. Čakam, da odpre se, da pokažeš pot. Jaz te ne vidim, jaz te ne slišim, zakaj te ostali?"

Pesem sem delila v ožjem krogu prijateljev in moji prijateljici Manici Slapšak, ki je violistka, je bila všeč in za rojstni dan mi je podarila aranžma za to pesem. Ker je želela dodatno motivacijo za delo, sva pesem prijavili na Ritem srca. Nikakor nisva pričakovali, da bo skladba izbrana, pa je bila!

Pesem je kombinacija zmedenosti, odprtosti, slavljenja, iskanja, predvsem pa je v ozadju upanje. V besedilu je del, ki pravi: "Kot gorčično zrno moje upanje je, da Nekdo je, ki varuje me." Glavni del je upanje, da nismo prepuščeni sami sebi, da smo tu z razlogom in da nas Bog vedno spremlja.

5. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… ker mi da vedeti, da sem si vzela čas zase, da sem poskrbela zase, da zavestno vstopam v svet. Včasih temu nisem dala veliko poudarka, živela sem bolj v stilu "kakršen se zbudiš, takšen si" – malo skuštran, poln različnih barv oblačil … Z leti vidim, da je to, da si vzamem čas, da se uredim, znak, da sem poskrbela zase in tako tudi bolj samozavestno stopim v dan.

Urejenost je na odru nekoliko drugačna kot urejenost za v službo. Kadar nastopam, dam nase občasno kak odtenek barve tudi v smislu mejkapa, pa še to precej omejeno. Mislim, da je mejkap na odru stvar osebnega občutka – za veliko ljudi je to neka varovalka oziroma udobje v smislu, da na nastop prideš v malo lepši verziji sebe. Meni se zdi, da je, če na oder pridem z nasmehom in radostnim srcem, to moj mejkap. Če bi bila pretirano naličena, bi bilo zame to tako, kot da bi se skrila. Želim si dati priložnost, da sem pogumna v svoji naravni obliki.

6. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Največkrat mi navdih in umiritev prinaša čas v naravi. Tam je tišina, počasnost, rodi se molitev in zavedanje, da nisem tako pomembna. Toliko večjih in lepših stvari je na svetu … Narava me spomni na ponižnost.

Zelo pa se napolnim tudi v odnosih, ki me brusijo. Kadar skrbim za zdrave in lepe odnose, sem srečna.

7. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Večino časa delam od doma in ne znam vedno dobro ločiti teh stvari. Najbolj mi pomaga, da si dam nek časovni okvir in ko se računalnik zapre, neham razmišljati o delu. Dobra ločnica se mi zdi tudi, da po koncu dela zamenjam prostor, grem v naravo ali takoj začnem delati nekaj drugega. Tako lažje odmislim službene stvari.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
To je zelo težko vprašanje. Včasih se težko oprimem hvaležnosti za težke izkušnje, predvsem takrat, ko se mi zdi, da se še vedno pojavijo tudi rane. Ena izmed glavnih je bila zahtevna družinska dinamika, saj je bilo veliko časa zelo naporno in smo se kot družina zelo trudili držati skupaj. Iz te situacije sem se naučila predvsem to, da sta tudi moja starša samo človeka in prvič živita svoje življenje. Naučila sem se empatije do njiju in do vseh ljudi.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Če sem iskrena, se mi zdi, da me, kadar sem slabe volje, samo misel težko spravi v boljšo voljo. Mislim, da je treba takrat prečutiti tisto obdobje, vseeno pa potem, ko grem čez val čustev, poskušam ohranjati pogled, da je življenje dar, da nam je podarjeno, da smo živi. To me malo prizemlji in lažje vidim, da se stvari ne dogajajo proti meni, ampak zame.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… ker se mi zdi, da je tako lep dar imeti možnost vse čutiti tako globoko! Cenim tudi nežnost, ranljivost, materinski čut za svet, skrbnost … To je dar in hkrati izziv. Že od malih nog sem zelo čustvena – spomnim se, da mi je mami pripovedovala, da je bila ena izmed mojih prvih povedi: Kako je lep svet! Veliko stvari me gane in zelo intenzivno čutim vse, kar je lepo in hkrati težko.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.