Sedela sem za kuhinjsko mizo. V hiši je vladal značilni jutranji kaos: prvi otrok je iskal nogavico, drugi je iz sobe kričal, da ne najde zvezka, v grelniku vode pa je že začelo brbotati.
Ko te ustavi en sam stavek
Za trenutek sem prižgala prenosni računalnik. Nekaj sem hotela preveriti. Potem pa sem zagledala naslov članka v ameriški reviji The Cut. Naslov ni skrival ničesar: "Stories From Real Women Who Regret Having Children" (Zgodbe resničnih žensk, ki obžalujejo, da imajo otroke, op. prev.). Z vse večjim čudenjem sem brala te izpovedi in komentarje pod njimi, ki so napeljevali k nekakšnemu pogumnemu rušenju tabuja, da bo nekdo končno povedal "resnico o materinstvu".
Brala sem. In čutila, kako v meni raste nekaj med začudenjem in žalostjo. Ena od žensk je namreč napisala:
"Rada imam svojega sina. Zanj bi dala življenje. A sovražim biti mama."
Ob tej povedi sem obstala in pomislila: to preprosto ne gre skupaj.
Protislovna izjava
Sem mama več otrok. V mojem domu ni tišine, popolnega reda ali umirjenih vikendov. A ko preberem stavek: "Rada imam svojega otroka, vendar sovražim biti njegova mama," imam občutek, da nekdo poskuša ločevati stvari, ki jih ni mogoče ločiti. Materinstvo ni dodatek k odnosu z otrokom. Materinstvo je prav ta odnos.
To je vez, ki se začne, še preden se otrok rodi. Ko se premika v trebuhu, ko brca, ko kolca, vse to kot mama čutiš skozi svoje telo. Gre za tisoče drobnih gest: objem malčka, ki ponoči pride v posteljo staršev, ker so ga zbudile strašne sanje, pa pletenje kitk. Majhna roka, ki ti nenadoma objame obraz in reče: "Mami, ti si najlepša." Okusna palačinka, ki jo je ponosni štiriletnik spekel čisto sam. Kako lahko to ločiš od materinstva?
Kaj te ženske v resnici obžalujejo?
Ko sem brala naprej, sem začela opažati še nekaj. Pravzaprav ni šlo za otroke. V teh zgodbah se je ponavljal isti motiv: izgubljeni mir, pomanjkanje umirjenih vikendov, ko lahko do popoldneva ležiš v postelji, manj denarja za lastne užitke in luksuz, manj časa zase. Materinstvo je bilo zato predstavljeno kot izguba. Kot da je ženska nekaj dala – in tega nikoli več ne bo dobila nazaj. A vsak, ki resnično živi starševstvo, ve, da je ravno obratno.
Da, nekaj izgubimo. Izgubimo udobje, osredotočenost nase in na lastne užitke. Izgubimo praznino egoizma, v zameno pa dobimo nekaj, česar ni mogoče kupiti ali načrtovati. Odnos, ki človeka spremeni od znotraj.
Paradoks našega časa
Spraševala sem se, kako smo prišli do točke, ko se takšne zgodbe javno pripovedujejo – in predstavljajo kot glas "osvoboditve". V tem je nekaj globoko žalostnega. Nekdo je v komentarjih zapisal, da na družbenih omrežjih celo obstaja skupina z imenom Obžalujem, da imam otroke, ki ima skoraj sto tisoč sledilcev. Skrbniki skupine zagotavljajo anonimnost, ker vedo, da so takšne besede družbeno nesprejemljive.
Da, nesprejemljive so. Predstavljajmo si otroka, ki nekega dne naleti na tak zapis svoje mame – prebere stavek, ki pravi: "Moje življenje bi bilo boljše, če se moj sin ne bi rodil." Te travme si skoraj ne morem predstavljati.
Mame so odgovorile
Paradoksalno je članek sprožil nekaj povsem nasprotnega od tega, kar so načrtovali njegovi avtorji. Na spletu so se začeli pojavljati tisoči odgovori mam, ki so to primitivno propagando popolnoma zavrnile. Ena izmed njih je zapisala:
"Ne maram 'lenih' vikendov. Biti mama je največje veselje v mojem življenju."
Druga ženska je opisala trenutek, ko ji je štiriletna hči položila roko na lice in rekla:
"Mami, ti si moja najboljša prijateljica."
In dodala:
"Noben denar in noben prosti čas nista vredna toliko kot ta trenutek."
Ko sem brala te komentarje, sem pomislila: to je prava zgodba materinstva. Ne tista iz naslova, ampak tista iz vsakdanjega življenja.
Nismo ustvarjeni za udobje
Ob tem sem se spomnila besed Benedikta XVI.:
"Niste ustvarjeni za udobje. Ustvarjeni ste za veličino."
Materinstvo ni udobno – nikoli ni bilo, toda je eden najlepših načinov, kako lahko ženska živi svoje poslanstvo – kot žena, mati, kot nekdo, ki daje življenje in mu pomaga rasti.
Najlepši odgovor
Ko sem ugasnila računalnik, je bilo v kuhinji še vedno glasno. Nekdo se je smejal. Nekdo je pripravljal sadni smuti. Nekdo je še vedno iskal nogavico. In pomislila sem, da so vsi ti članki o "obžalovanju otrok" bodisi izmišljeni bodisi opisujejo patologijo. Ali obstaja kaj lepšega kot trenutek, ko se otrok brez razloga stisne k tebi ali ko ti poda smuti in reče:
"Videti si žalostna, to te bo razveselilo. Zelo dober je."
Ne dovolite, da vam tako predstavijo materinstvo. Resnično ne poznam žensk, ki bi ob koncu življenja rekle: "Žal mi je, da nisem imela boljše kariere" ali "Imela sem premalo lepotnih operacij." Sem pa slišala veliko žensk reči: "Žal mi je, da nisem imela več otrok."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Kristina Knez.
