Ko med odraslimi nanese pogovor o šmarnicah, se jim obudijo spomini na prijetne otroške dni. Tudi sama ohranjam šmarnice kot pomemben del otroštva, saj so zaznamovale moj odnos do češčenja Marije.
Tako se je letos porodila pobuda, da v naši vasi začnemo s šmarnicami – in to kar na igrišču, kot je predlagal naš župnik: "Saj imate novo in lepo urejeno igrišče, zakaj ga ne bi izkoristili tudi v ta namen." Čeprav šmarnična srečanja navadno potekajo v cerkvi ali pri kapelici, se je ideja izkazala za odlično.
Mini Marijin oltarček med koši in goli
Kaj hitro se nas je nekaj vaških žensk povezalo in prevzelo organizacijo vsakodnevnih srečanj. Na družbenem profilu naše vasi smo objavile vabilo in posebej nagovorile tudi otroke, ki ne obiskujejo verouka, a si morda želijo druženja.
Na igrišču smo postavili mizico z belim prtom, Marijino podobo, šopkom šmarnic in dvema svečkama – nastal je pravi majhen Marijin oltarček. Otroci so s seboj prinesli blazine, se nanje udobno namestili ter z navdušenjem dočakali prvi majniški dan. Odziv je bil nad pričakovanji, saj se niso zbrali le otroci iz vasi, temveč so s seboj pripeljali tudi prijatelje in sorodnike, ki so jih imeli tisti dan na obisku.
Otroci so pokazali navdušenje tudi nad sodelovanjem, zato pri vsaki molitvi litanij Matere Božje prejmejo listek z vzkliki, ki jih nato na glas preberejo. Ob tem je posebej lepo opazovati, kako šolski otroci pomagajo mlajšim pri branju zapisanega – pri tem si vzamemo čas in spoštljivo počakamo vsakega, da pove, ko je pripravljen. Ne manjka niti majniških pesmi, ki ob nežnih zvokih kitare prijetno odmevajo v vaškem okolju.
Srečanje, ki povezuje v molitvi in druženju
Ko se "uradni" del šmarnic konča, se pogostimo s pijačo in prigrizki. Odrasli med seboj še poklepetamo, otroci pa veselo tekajo za žogo in plezajo po igralih. Čeprav živimo na vasi, skupna druženja niso več samoumevna, saj se je tudi na podeželje prikradel sodoben način življenja, zaznamovan z odtujenostjo in nepovezanostjo. Prav zato so takšni trenutki dragoceni, saj nam omogočajo, da se bolje spoznamo in stkemo vezi. Predvsem pa otrokom dajemo zgled medsebojnega spoštovanja in sprejemanja – včasih že s preprostim pozdravom in toplim nasmehom.
Čeprav ni vsak dan sončen, to ni razlog, da bi šmarnice odpadle. Takrat se zberemo pod večjim nadstreškom, kjer vse poteka po ustaljenem dogovoru, dežne kapljice pa nam ne pokvarijo prijetnega vzdušja.
"Pustite otroke, naj prihajajo k meni"
Jezus pravi: "Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo" (Mr 10,14). V tem evangeljskem povabilu se na poseben način zrcali tudi naše šmarnično dogajanje. Otroci prihajajo preprosto, brez zadržkov in z odprtim srcem. Čeprav se vse prepleta ob igri, zgodbi, pesmi in molitvi, se med nami dogaja nekaj večjega – srečanje, ki v človeku pusti notranjo sled.
Ena od babic mi je pripovedovala, da njen vnuk sicer ne obiskuje verouka, a so mu šmarnice zelo všeč, zato se od doma odpravita že uro prej, da ne bi slučajno zamudila.
Takšni trenutki povedo največ – vredno je. Ta otrok je pri šmarnicah dobil prijetno in živo izkušnjo vere.
Zbrala nas je nebeška mati Marija
Resnično nas je povezala naša nebeška mati Marija, saj se zbiramo v njeno čast. Kljub temu da so otroci navdušeni že nad tem, da so na igrišču, jim je v veliko veselje tudi molitev, poslušanje zgodb in petje. Največja lepota šmarnic na igrišču je morda prav v tem, da se Bog otroškemu srcu približa tam, kjer se počuti sproščeno in domače.
Čeprav smo zbrane predvsem ženske in otroci, se nam tu in tam pridruži tudi kakšen očka. Ne ostane zgolj opazovalec, temveč z nami moli in poje ter s tem daje lep zgled mladim fantom, ki bodo nekoč tudi sami očetje.
Šmarnice na igrišču so postale prostor bližine – kjer se spletajo prijateljstva in kjer vera postaja nekaj živega. Vse to je velik blagoslov za našo vas in prihodnje rodove.
