Pomembno je, da že majhnim otrokom na preprost način razložimo, da imamo ljudje različne sposobnosti in potrebe. Pri tem ima osrednjo vlogo družina, ki otrokom posreduje prve lekcije o spoštovanju in sprejemanju drugačnosti. Ko otroci to razumejo, lahko razvijajo empatijo ter postajajo bolj obzirni do drugih.
Da se vse začne doma, je prepričana tudi Francozinja Clotilde Noël, mama desetih otrok, med njimi so štirje posvojeni in imajo posebne potrebe. Z možem Nicolasom je ustanovila podporno skupnost za družine z invalidnimi otroki Tombée du nid (Padli iz gnezda). "Če želimo, da otrok pozneje razvije spoštovanje in empatijo, ga mora okolje tega učiti že od zgodnjega otroštva. Primarno okolje je njegova družina, prvi kraj, kjer se oblikuje," je povedala v pogovoru za Aleteio.
Po njenih besedah se otroci učijo predvsem z zgledom. Če odraščajo v okolju, kjer so vsi spoštovani – ne glede na raso, vero, družbeni status, zunanji izgled ali poklic – naravno razvijejo sposobnost sprejemanja drugačnosti, ne da bi jo dojemali kot grožnjo.
Poudarja, da otrok v takšnem okolju razvije trdne vrednote in notranjo varnost, zaradi katerih lahko sprejme zgodbo drugega, njegovo drugačnost in ranljivost, ne da bi se pri tem počutil ogroženega ali bi mu to vzbujalo strah. "Otrok, vzgojen v duhu prijaznosti in spoštovanja, zato drugih ne zavrača, temveč jih sprejema z razumevanjem in odprtostjo."
Skrb za najbolj ranljive se najbolj konkretno kaže prav v vsakdanjem življenju. Hélène Berge, mati šestih otrok, med njimi Charlesa, ki ima artrogripozo – živčno-mišično bolezen –, to izkuša vsak dan. Skupaj z možem Benoîtom sta svojo zgodbo predstavila v knjigi.
Tako kot Clotilde tudi Hélène poudarja, kako pomembno je otroke spodbujati, da opazijo najbolj ranljive – tiste, ki pogosto ostajajo sami, se ne vključujejo v pogovor ali jih drugi spregledajo, ne glede na to, ali se soočajo z invalidnostjo ali ne. "Bistveno je, da jim najprej odpremo oči, ušesa in pozornost do teh otrok."
Preprosta vprašanja
To vključuje tudi povsem preprosta vprašanja po pouku: ali so se danes igrali s tem otrokom, ali so ga vključili v igro in kako bi mu lahko pomagali naslednji dan. Sčasoma takšna pozornost postane nekaj povsem naravnega. Hélène Berge poudarja, da so Charlesovi bratje in sestre razvili globoko empatijo do otrok, ki jih razred pogosto izključi – tistih, ki nimajo prijateljev ali nekoliko izstopajo. Prav njih opazijo najprej, pristopijo do njih in jih povabijo domov na druženje.
Starši so po njenih besedah pogosto presenečeni nad globino nežnosti in sočutja, ki ju premorejo otroci. Otroci so namreč sposobni velike preprostosti in odprtosti, če jih pri tem nežno usmerjamo in jim pomagamo narediti prvi korak. Zato izziv ni toliko v tem, da bi z otroki z motnjami v razvoju ravnali povsem drugače, temveč da do njih pristopamo enako kot do vsakega drugega otroka – z občutljivostjo, spoštovanjem in naravnostjo.
Za Florenta Bénarda, ki dela v francoskem krščanskem uradu za invalide, je srečanje z invalidnimi osebami v živo bistvenega pomena. Po njegovem mnenju nič ne nadomesti preživljanja časa skupaj: "S preživljanjem časa skupaj lahko gradimo odnose."
Ko otroka z invalidnostjo vključimo v razred, z njim raste cela skupina. "Ne pomagamo le enemu učencu; pomagamo vsem otrokom, saj jim omogočimo, da neposredno izkusijo raznolikost," poudarja. Ta izkušnja lahko pusti trajen pečat in otroke dolgoročno odpre sprejemanju drugačnosti.
Konkretni načini za rast empatije
V vsakdanjem življenju lahko že majhne in preproste pobude otrokom pomagajo, da sprejmejo osebe s posebnimi potrebami brez zadržkov. Hélène Berge na primer poudarja, kako dragoceno je, da si starši vzamejo čas za branje slikanic in zgodb o tej tematiki ter se z otroki o njej odkrito pogovarjajo. Otroci lahko med počitnicami napišejo pismo sošolcu s posebnimi potrebami, ga vključijo v svoje molitve, povabijo na rojstnodnevno praznovanje oz. druženje kar tako. Prek osebnih srečanj in pričevanj učence po šolah o invalidnosti ozaveščajo tudi različne organizacije.
Invalidnost lahko pri otrocih včasih vzbudi nelagodje ali zmedenost. Florent Bénard poudarja, da teh občutkov ne smemo prezreti ali jih zmanjševati. Po njegovih besedah otroci lažje sprejemajo drugačnost v vseh njenih oblikah, kadar imajo možnost izraziti svoja čustva in se o njih odkrito pogovoriti z odraslimi.
Spoštljiv odnos do otrok s posebnimi potrebami navsezadnje ne pomeni le učenja vljudnosti in strpnosti. Gre predvsem za to, da otrokom pomagamo druge videti onkraj njihovih omejitev – kot dragocene posameznike, vredne srečanja, sprejemanja in ljubezni. Takšna vzgoja za empatijo in odprtost pa se največkrat začne prav s preprostimi trenutki vsakdanjega družinskega življenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
