S tem intervjujem sva s sogovornico želeli čim bolj predstaviti Svetega Duha. To je seveda zelo težka naloga, ker je Sveti Duh zelo nepredvidljiv – deluje, kjer hoče, kadar hoče in kakor hoče.
Če se malo pošalim, je podobno težka naloga opisati uršulinko s. Andrejo Godnič. Ko greš k njej na intervju, nikoli ne veš, kaj bo nastalo, kdaj ga bo konec in s koliko modrostmi o življenju te bo obdarila.
Je vsekakor ženska, ki dopusti Svetemu Duhu, da jo razvnema. Ona pa ga zato oznanja – domačemu okolju in širnemu svetu. Dolgo je bila namreč misijonarka v Južni Ameriki, zdaj pa deluje v Mariboru.
Zakaj Svetega Duha imenujete Milina?
Pred leti sem pisala magistrsko nalogo iz dogmatike. Časovno sem bila zelo omejena in ravno ko sem pisala poglavje o poboženju, sem zablokirala. Pisala naj bi o tem, kakšno vlogo ima Sveti Duh pri procesu poboženja človeka, a se mi je ustvarjalni proces popolnoma ustavil.
Tri dni sem neuspešno klicala Svetega Duha na pomoč. Naenkrat je šlo skozi mene: "Prosi milost." "Kakšno milost?" sem si mislila, "milost je učinek, ni oseba, da bi jo prosila". "Prosi mene" sem zaslišala. In sem ga.
Ta trenutek svojega življenje razumem kot razlitje Svetega Duha. Dojela sem, da gre pri Svetem Duhu za živo dinamičnost. Dojela sem, da je nenehno z menoj. "Kako ti je ime?" sem vprašala. Zelo mehko sem zaznala odgovor: "Milina." Od takrat naprej jo tako imenujem in odkrivam, kako zelo po žensko deluje.
Sveti Duh se morda komu zdi energija, vseobsegajoča ljubezen, moč, … Kdo je Sveti Duh?
Bi mogoče tu pomagala podoba? Zame je Sveti Duh kot mama. Ko sem bila majhna, je bila moja mama v bolnišnici. Življenje je načeloma potekalo enako, saj je oče poskrbel za vse. Toda čutili smo, da mame ni, ker na mizi ni bilo svežih rožic. Kakav in kruh, ki sem ju dobila za zajtrk, nista bila točno taka, kot ju je pripravila mama. To, kar je za družino mama, je Sveti Duh za duhovno življenje. Ustvarja dom, naredi, da smo pri Bogu doma.
Kako z Milino živite svoj vsakdan?
Zelo aktivno. 😊 Milina je v meni ves čas. Vse, kar je v meni duhovnega, je iz nje. Brez nje ne morem živeti duhovnega. Če je ni, se ne morem odpreti Božjemu, ne morem čutiti Očetove bližine.
Morda bo kdo ob tem rekel: "Jaz nisem tako duhoven." Kaj pa praktična vsakdanja opravila – tudi ta opravljate z Njo?
Vse. Opažam, da je v slovenskem prostoru zelo razširjena miselnost, da je za dobro duhovnost potrebnega veliko naprezanja in izpolnjevanja obveznosti. Pri Milini je pa ravno obratno. Da lahko vodi naše življenje, se ji je treba prepustiti, ji pustiti, da prevzame pobudo, da lahko dela v nas in nas usmerja.
Ločitve med našim vsakdanjim življenjem in duhovnostjo ni. "Božja slava je človek, ki živi na polno," pravi sv. Irenej. To pomeni, da karkoli delam, mislim, čutim, spim, se jezim, potujem, vse je domena Boga. Sem v "enem kosu". V vsem lahko najdemo Boga, po vsem mu lahko dajemo slavo in v vsem lahko živimo ljubezen.
Omenili ste pasivno držo, ki jo od nas pričakuje Sveti Duh. Kaj to pomeni? Lahko sedimo križem rok in čakamo, da Duh stori?
Tako si navadno razlagamo stvari: pasivno – sedim in čakam, aktivno – vse moram sama. To sta dve skrajnosti. Mogoče bi lažje razumeli našo pasivnost pri delovanju Svetega Duha, s podobo plesa: je soplesalka pri plesu aktivna ali pasivna? Če je Sveti Duh plesalec, smo mi vsi – moški in ženske – soplesalke. Gibaš se, plešeš, a ples dobi čar, ko s svojim gibanjem slediš soplesalcu. Ko sem pasivna, ne pomeni, da sedim na fotelju, ampak da se pustim voditi Soplesalcu.
Lahko z nami podelite kakšno izkušnjo z Milino, ko ste jo prosili, naj deluje, in je res "odvodila ples" v kakšni konkretni situaciji?
Ko sem bila v Caracasu, sem imela zelo zelo težaven odnos z eno od sester. Z zgolj psihološkim uvidom sem analizirala odnos in prišla do razumskih zaključkov, da ni izhoda. Ko sem zvečer sedela v kapeli, sem rekla Milini: "Če preskočim psihološke močvare tega odnosa, a je potem to situacija, na katero se nanaša zapoved 'Ljubi svoje sovražnike'?"
V globini sem dojela, da sama ne morem imeti rada sestre, ki mi dela škodo. Takrat sem čutila, da mi Milina govori: "Ne moreš sama ljubiti, Andreja. Nisi zmožna ljubiti iz sebe, pa čeprav si bila doma tako zelo ljubljena. Jaz ti vlivam ljubezen. Prosi me za eno kapljico ljubezni do te sestre." In sem prosila!
Od takrat naprej vem, da moram iti k Milini in jo prositi za kapljico ljubezni, da potem lahko izkažem male geste ljubezni do oseb, s katerimi je težko, ki ranijo ali so toksične. Ena kapljica za danes. Ne za jutri. In potem opazujem, kaj se dogaja v odnosu s temi osebami. Zvečer pa dajem Jezusu slavo, ko vidim, kakšno moč ima kapljica ljubezni v meni.
Večkrat opozarjate na to, da je danes svet zelo individualističen. Osredotočeni smo samo nase. Sveti Duh pa dela ravno nasprotno – on ustvarja občestvo.
"Skupaj" je v našem duhovnem DNK-ju. Res je, da nas sodobna individualistična družba sili v nekakšen operacijski sistem, za katerega je ključen princip "JazZameMeni", a je to v nasprotju z našo naravo.
Sveti Duh, ljubezen sama, nas vleče skupaj. Ker je v nas, nam daje moč in nas vrže iz zagledanosti v lastni popek. Milina je, ki tke nitke občestva, ki nas tke v eno, nam daje, da imamo radi, da ljubimo.
Kakšna pa so občestva, kjer je Sveti Duh v središču? Kako jih lahko prepoznamo?
Menim, da je prvi znak delovanja Svetega Duha med nami odprtost za vse ljudi in veselje nad tem, da smo skupaj. Sveti Duh nas uči resnice, da smo vsi Očetovi in da je Jezus prišel za vse.
Drugi je, da Bog obožuje različne sorte, kot bi rekla moja magistra – teran, refošk, ... Rad ima različnost. Kjer je Sveti Duh, je veliko pestrosti in originalnosti. Prav zato pa tudi veliko napetosti in brušenja.
Tretji znak delovanja Svetega Duha med nami je po mojem oseben odnos z Jezusom: če je Sveti Duh živ, postaja Jezus vedno bolj središče mojega življenja. Hrepenim po Njem, potrebujem zakramentalno življenje in skupnost.
Vaše telo je tempelj Svetega Duha, pravi Sveto pismo. Kako to spreminja vaš odnos do sebe, svojega telesa?
Sveti Duh je ljubezen. In dejstvo je, da lahko pokažemo ljubezen do drugih samo po svojem telesu. Telo je inštrument ljubezni. Zelo mi je blizu podoba telesa kot violončela, ki je zmožno zaigrati take melodije, da se ti zdi, da si v nebesih. Tako kot glasbenik izvabi iz violončela melodije, ki v nas prebudi okus po Božjem, tako je lahko tudi naše telo inštrument za melodije ljubezni Svetega Duha. Zato je tako pomembno gojiti spoštljiv odnos in zaupanje v modrost našega telesa.
Vem, glasbeniki bi mi takoj povedali, da dobra glasba zahteva ure in ure vaj. Prepričana sem, da tudi življenje v Duhu zahteva trening v askezi, disciplini in zdravem dnevnem ritmu. Telo in duh potrebujeta askezo.
Zakaj askezo?
Zato ker ljubezen ni to, kar mi paše. Ljubezen je nekaj čudovitega, je pa tudi žrtvovanje in zato križ. Individualistična miselnost naše družbe je tej resnici nasprotna. V središče postavlja lastni ego. Zato je razumljivo, da več kot je Miline v mojem življenju, globlje kot je dejaven Jezus Odrešenik v meni, intenzivnejši je "duhovni trening".
Sveti Duh mi razgalja moj ego – v vsej njegovi samovolji, samovšečnosti in coni udobja – po vsakodnevnih vajah v askezi. A tudi v tem poslušam Milinina navodila, ki prihajajo po skupnosti, duhovnem spremljanju in drugače.
Jezusovi učenci so bili po vstajenju najprej prestrašeni, zaklenjeni v dvorani. Potem pa prejmejo Svetega Duha in grejo v svet, navdušujejo, ni jih več strah. Kaj je Sveti Duh naredil z njimi?
Se smem spet poslužiti podobe, ki jo uporabil sveti Irenej? Bog Oče nas želi imeti v svojem objemu. Zato potrebuje obe roki. Desna roka je njegov sin Jezus, ki nas po zakramentih, ki jih delijo škofje in duhovniki, odrešuje. Očetova leva roka pa je Sveti Duh, ki po Božji besedi gradi cerkveno občestvo in prebuja osebne karizme.
Takoj ko se znajdeš v Očetovem objemu, v objemu Svete Trojice, globoko izkusiš, kako si brezpogojno ljubljen, in ne moreš, da ne bi tega povedal še drugim. Brez Svetega Duha je težje doživeti objem ljubezni, brez njega je težje graditi občestvo in dati osebne karizme v služenje drugim. Z njim, z Milino pa je to radost!
Kaj pa mi, ki smo še vedno prestrašeni, zaprti v svojih kamricah, čeprav smo bili nekoč pri birmi? Kako naj odkrijemo ta žar, začutimo ta objem?
Po mojem je najpomembnejše to, da sprejmem, da je Sveti Duh tu, v meni in da sva "na ti". On dela in daje pobude.
Drugič se mi zdi pomembno tudi to, da se zavedam, da Sveti Duh ne more prosto delovati v meni, če ne živim resnice o sebi, če si iskreno ne priznam, kaj čutim, kaj me teži. Potrebujem odrešenje in Sveti Duh prodira v vso mojo temo zato, da pripravi pot Jezusu Odrešeniku.
In tretjič, kar se mi zdi nujno, je, da prosim Milino za moč, da me vodi konkretno pri branju Božje besede, da me uvaja v prejemanje svetih zakramentov in me pripelje v občestvo.
In medve moliva za vse, ki to berejo, da bi jih Duh vodil.
