Čeprav je imela vse, je čutila praznino, dokler ni našla Boga

Océane z vedrim glasom pripoveduje o svojem spreobrnjenju – zgodbi, vredni filmskega scenarija. Predstavljajte si preprosto leseno kočo na Finskem sredi zime, globoko v gozdu, brez udobja in tekoče vode, prvo mesto je oddaljeno več ur hoje, a skozi okno lahko opazujete zamrznjeno jezero.

"To je bila pustolovščina, saj sem se želela zadovoljiti samo z nujno potrebnim, da bi bila del nečesa resničnega," pripoveduje mlada ženska. Med oktobrom 2023 in januarjem 2024 je Océane v tisti leseni koči živela sama in prav to samotno bivanje je bilo potrebno, da je končno prišla do konca svojega iskanja – nekega dne se je znašla na kolenih v snegu, jokala od sreče in čutila Božjo ljubezen.

"Kaj pa čuti Bog ljubezni in usmiljenja?" se je spraševala. "To vprašanje me je prevzelo in pretreslo. Rekla sem si: 'Bog mora biti žalosten, ko vidi, kako njegovi otroci trpijo in se izgubljajo – in začutila sem sočutje do Boga. Razjokala sem se, zgodba Jezusa Kristusa je napolnila moje misli in začutila sem, kako velika je bila njegova žrtev, znamenje ljubezni do konca."

In kaj je mlado Océane pripeljalo do tega?

Že od malih nog jo je privlačilo risanje, za katerega jo je navdušil oče, ki je bil umetnik, hkrati pa je čutila potrebo po služenju. Čeprav je Océane odraščala v družini, ki je bila "predvsem ateistična in občasno odkrito proticerkvena", sta jo navdihovali podobi Ivane Orleanske in nadangela Mihaela.

Morda se je prav zato pri 18 letih odločila, da bo sledila zgledu svojega dedka, ki je služil v francoski vojski. "Žal sem imela takrat manjšo težavo z avtoriteto in precej močan značaj, zato z nadrejenimi v vojski ni šlo," pove v smehu.

Odločila se je za novo smer, začela študij umetnostne zgodovine in postala tetoverka. "To me je navduševalo – zdelo se mi je zanimivo združevati delo z ljudmi in ustvarjanje."

Kljub temu pa je, čeprav je na videz našla svojo pot, čutila notranjo praznino. "Materialno gledano mi je šlo dobro: uspešno sem opravljala svoje delo, imela sem hišo in partnerja, a vse moje življenje je bilo brez resničnega temelja. Iskanje Boga, resnice in smisla je postalo pomembnejše od vsega."

Iz njenih neodgovorjenih vprašanj je vzniknilo globoko nelagodje, ki ga je spremljala naraščajoča jeza: "Morda pa življenje nima nobenega smisla in Bog res ne obstaja?," se je spraševala.

Zaradi močne potrebe po notranjem miru se je decembra 2022 poslovila in odpravila na pot "v duhu preprostosti". "Vzela sem le najnujnejše in peš prečkala Švico," pripoveduje. Med tem potovanjem, ki ga je nadaljevala v Italiji in Franciji, je srečala ljudi z zelo različnimi življenjskimi potmi, kulturami in prepričanji. A po tem, ko je odgovore iskala v gibanju in srečanjih, je prišel čas, da jih poišče v tišini.

Po naravi pustolovka si je izbrala kočo v gozdu. "Zamrznjeno jezero ob koči je bilo čudovito; ob njem sem si rada vzela čas za razmislek in kontemplacijo."

In prav tam se je Océane nekega dne znašla sredi snega, v solzah, prežeta s sočutjem do Gospoda. "Začutila sem globoko ljubezen v srcu, toplino in mir. Ne vem, kako bi to opisala, a bilo je svetlo. Moja žalost se je spremenila v globoko veselje in jokala sem od sreče. Na koncu sem dvignila pogled proti nebu in si rekla: 'Razumem.' Postalo je jasno: našla sem, kar sem iskala vsa ta leta. Po vrnitvi v Francijo sem čutila, da moram naravnost v župnišče in prositi za krst."

Najela si je stanovanje blizu katedrale in tam sledila poti katehumenata. Ves ta čas si je prizadevala odkriti, kaj je Cerkev. Océane je veliko brala, hodila na duhove vaje pri redovnicah, odpotovala je tudi v Armenijo, da bi tam spoznala kraje prvih kristjanov.

Spreobrnjenje jo je spodbudilo tudi k spremembi načina dela. Prijateljica, ki je vodila salon za tetoviranje, je razumela njeno pot in ji prepustila prostor, ki ga danes krasi freska svetega Mateja in svetega Jurija – tam se zdaj posveča izključno krščanskim tetovažam. "Učim se o krščanski umetnosti in njenih simbolih. Za to je treba poznati tudi zgodovino prvih kristjanov, da razumeš zgodovinski kontekst. Preučevati je treba Staro in Novo zavezo."

Vse to jo je tako prevzelo, da bo prihodnje leto nadaljevala študij antične umetnosti in krščanske kulture, s poudarkom na ikonografiji in krščanski arheologiji. Ganila jo je evangeljska misel: "Ni večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje" (Jn 15,13) in Océane priznava, da "razmišlja tudi o redovniškem poklicu".

Océane je bila krščena med letošnjo velikonočno vigilijo, zdaj pa nadaljuje po začrtani poti – z mečem svetega Mihaela, obdanega s serafini, ki ga ima vtetoviranega na prsih, in vitezom na roki, da bi izrazila voljo služiti in braniti svojo vero – pripravljena poglabljati in posredovati krščansko sporočilo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Kristina Knez.