V hiši, kjer se vsak dan prepletajo šolske obveznosti, kateheza, pedagogika montessori in trije najstniki, ni veliko tišine, je pa veliko pogovorov. Romana Bezjak je mama, pedagoginja in pomočnica ravnatelja, skavtinja in katehistinja, ki življenje razume kot nenehno učenje v odnosih – z otroki, možem, Bogom in s seboj.
V pogovoru odkrito spregovori o vzgoji najstnikov, o bolečem, a naravnem procesu odhajanja otrok iz domačega gnezda ter o tem, zakaj se danes vse bolj zavestno umika v ozadje – tudi kot vodstvena oseba.
Vemo, da ste aktivni na veliko področjih, zato za začetek malo težje vprašanje – se lahko na kratko opišete?
Najprej sem mama. Imam tri otroke, Jakoba, Ano in Petra Antona – vsi so že v najstniških letih. Pravim pa, da jih je v resnici pet, ker sta dva otroka že pri Bogu.
Doma imamo tudi labradorca, ki je skoraj terapevt – prinese tisto toplino, ko prideš domov. Včasih se pošalim, da je v tem času, ko imamo doma najstnike, vsaj kuža vesel, ko pridem domov. :)
Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana teologinja. Dolga leta sem bila katehistinja, potem pa sem se našla v pedagogiki montessori in pred dvajsetimi leti je padla ideja o ustanovitvi vrtca po vzoru pedagogike montessori v Mariboru. Tako da sem tudi pomočnica ravnatelja in obenem katehistinja.
Kako ste se srečali s pedagogiko montessori?
To se je pravzaprav začelo že zelo zgodaj, v času, ko sem obiskovala III. gimnazijo v Mariboru. Bila sem v gimnazijskem programu, obenem pa je bil na isti šoli tudi srednješolski program srednje vzgojiteljske šole. Takrat sem opazila, da je do vzgojiteljic pogosto prisoten nekoliko podcenjujoč odnos. Kot da je ta poklic oziroma ta izobrazba nekaj manj vrednega.
To se mi je zdelo krivično. Že takrat sem razmišljala, da bodo ti ljudje nekoč vzgajali moje otroke. Zakaj bi jih torej gledali kot manj pomembne?
Potem smo pri pedagogiki spoznali Marijo Montessori in njeno misel, da bi morali z otroki v predšolskem obdobju delati najbolj izobraženi in kakovostni ljudje, ker se takrat oblikujejo temelji osebnosti. To me je zelo zadelo.
Takrat sem prvič začutila: to ni samo teorija, to je nekaj, kar v sebi že vem. Od tam naprej se je začela moja pot v to smer.
Doma imate tri najstnike – kaj je pri vzgoji najtežje in kaj najlepše?
Najlepše je to, da kljub vsemu, kar se dogaja okoli nas, ostajamo povezani. Pri nas je pogovor nekaj zelo živega. Včasih je dolg, včasih kratek, včasih tudi napet – ampak je prisoten.
Imamo tudi skupni večerni čas. To se je začelo že, ko so bili majhni, in se nato nekako ohranilo. Tudi molitev in pogovor sta se prepletla v skupni ritual.
Za našo družino je zelo pomemben prostor naš avtomobil. Tam se zgodi ogromno stvari, ker si "ujet" skupaj. Otroci povedo stvari, ki jih sicer ne bi.
"Včasih se mi zdi, da se v pol ure vožnje zgodi več kot v celem dnevu doma."
Težji del pa je odhajanje. Ko otroci začnejo živeti svoje življenje, ko prvič rečejo, da ne gredo več z nami na dopust, ali ko začnejo izbirati svoj svet, to res boli. To je tisto praznjenje gnezda, ki ga moraš predelati. Ni samo logičen proces – je čustveno in zelo globok proces, ki je zame kot mamo težak in ni enostaven. Spomnim se, ko je najstarejši sin prvič rekel, da ne gre z nami na morje. Bilo mi je izjemno hudo in sem morala izjokati to svojo bolečino.
Obenem pa me vsake toliko "straši" misel, da imajo otroci občutek, da se v tem svetu ne da nič spremeniti. Vprašam se, kaj smo kot družba naredili narobe, da mlad človek tako razmišlja.
Kako to doživlja vaš mož?
On to obdobje doživlja precej drugače kot jaz. On se ga celo veseli. Veseli se, da bo več miru, več časa za naju.
Jaz pa sem bolj v tem družinskem ritmu – meni je skupnost zelo pomembna. Hkrati se učim, da je najin odnos temelj. Otroci pridejo in gredo, midva ostaneva. In to je nekaj, kar se ne naučiš čez noč. To je proces.
Moj mož res hrepeni po tem obdobju, ko bova imela več časa zase. Tudi meni je čas z njim izredno dragocen, ampak vseeno praznjenje domačega gnezda čutim povsem drugače.
Kot anekdoto lahko povem, da so pred časom najini otroci vprašali, ali bi imeli še kakšnega otroka. Moj mož je bil povsem v šoku, ker komaj čaka na prazno gnezdo. Tudi jaz sem jim potem pojasnila, da bodo sedaj pa počasi oni na vrsti. :)
Kako usklajujete vse svoje vloge in obveznosti?
V resnici sem človek, ki ima rad več vlog, projektov in stvari. Toda z leti sem se začela učiti spuščanja stvari iz rok. Ni potrebe, da sem v vseh bitkah. To je ena največjih življenjskih lekcij in modrosti, da znam reči ne in prepustiti kakšno zaslugo tudi komu drugemu.
Pedagogika montessori mi je dala razumevanje otrok, teologija mi daje globino, vodstvena vloga pa odgovornost. Ampak vedno bolj čutim, da ni treba biti povsod spredaj. Včasih je večja moč v tem, da si zadaj in podpiraš ostale.
Torej je to nek nov smisel v življenju, ki pride z leti, z modrostjo, ki jo omenjate?
Ja, vedno bolj čutim, da sem rada v vlogi, kjer lahko druge dvignem. Ne da sem v središču, ampak da pomagam, da pridejo drugi do izraza.
To se mi zelo močno kaže v katehezi. Tam ne gre za to, da bi "učila" v klasičnem smislu. Gre za to, da otroku omogočim prostor, da se sam sreča z Bogom. Mi pripravimo okolje, materiale, prostor, potem pa se umaknemo. In to je zelo močna izkušnja.
Biti katehetinja je za vas še vedno zelo pomembna vloga. Zakaj?
Ker je to prostor, kjer vidim, da se stvari res dogajajo na globlji ravni. Pedagogika je pomembna, ker otroka opremi za življenje. Kateheza pa gre še korak dlje – v odnos z Bogom. Tako otroka ne opremimo samo za to zemeljsko življenje, ampak da bo v sebi čutil hrepenenje po Bogu.
To je zelo posebno delo. Moraš biti zelo ponižen, ker v resnici ne delaš ti. Ti samo omogočaš, Bog pa dela svoje. Pri tem skušam ostati zelo ponižna, ker vera je vedno dar. Pri nas delamo po metodi hateheze Dobrega pastirja in ključno se mi zdi, da lahko otroku pomagam, da najprej uporabi določen material, ga vzame v roko. To njegovo delo potem postane molitev, odnos z Bogom.
Mi v ta odnos ne vstopamo, samo pripravimo to povezavo. Potem lahko opazujem, kako Bog deluje in postanem ponižna, saj pomagam Najvišjemu, da najde te otroke in jim pomaga priti nazaj k Njemu oziroma pri Njem ostati.
Veliko se srečujete tudi s starši. Kaj opažate pri njih?
Večina staršev v sebi ve, kaj je prav. To se mi zdi zelo pomembno izpostaviti. Ampak pogosto jim manjka poguma, da bi to tudi živeli. Veliko je vpliva okolice – kaj bodo rekli drugi, ali bodo otroci izključeni, ali bodo "drugačni".
Potem pride do tega, da starši včasih ne živijo tistega, kar globoko čutijo, da bi bilo prav. Poleg tega pa je danes tudi veliko osamljenosti. Ni več tiste širše družine, ki bi podpirala vzgojo.
Kje črpate navdih in motivacijo za svoje delo?
Moja prijateljica mi vedno reče, da sem si vedno želela iti v misijone, pa sem nato misijon dobila k sebi. Svoje duhovno življenja črpam iz tega mojega dela, iz duhovnega dela z otroki in ko vidim, kaj Bog dela po otrocih.
"Lagala bi, če bi rekla, da sta moj navdih le branje Svetega pisma in meditacija."
Včasih se celo vprašam, ali dovolj berem Sveto pismo. Pa se nato zavem, da z otroki to počnemo vsak dan in se moram na to zares dobro pripraviti, da lahko potem odlomke približam otrokom, starim 6, 9, 12 ali pa 15 let, in sicer vsakemu na način, ki je najbolj primeren njegovi starosti.
Obenem pa imam zelo rada glasbo, kar bi lahko potrdili tudi moji otroci. Med kuhanjem se ves čas vrti slavilna glasba.
Ne smem pa pozabiti na skavtstvo, ki me je zelo oblikovalo. Verjetno ne bi bila takšna pedagoginja, kot sem, če ne bi imela te skavtske izkušnje. To hrepenenje po stiku z naravo in z duhovnostjo, ki sem se ga tam naučila, mene in našo družino spremlja še danes.
