Vprašanje bralke:
Sin je letos dopolnil 18 let. Že v preteklih letih je nama z možem očital, zakaj mora hoditi k maši vsako nedeljo in ob praznikih. Pravi, da ne čuti ničesar in da zdaj ne želi več hoditi k maši, ker mu to nič ne pomeni. Nama je to težko, ker obema vera pomeni ključno stvar v življenju. Zavedava se pasti tega sveta, ki mladega človeka hitro odnese, če ni tudi zakramentalno povezan s Cerkvijo. Siljenje bi ga lahko še bolj odbilo, da bi pa dvignila roke in rekla "delaj, kar hočeš", pa se nama tudi ne zdi prav.
Odgovarja mariborski nadškof Alojzij Cvikl:
Večkrat mi vprašanje glede obiska sv. maše postavijo birmanci, s katerimi se v teh dneh pogosto srečujem. Ni mogoče odgovoriti hipoma, ampak je treba odgovore iskati po poti osebne rasti in oblikovanja osebnosti, kar pa vključuje tudi rast v veri.
Pot k osebni veri je pomemben del življenjske poti. Na tej poti se človeku, čeprav se je načeloma že odločil za pot vere, prej ali slej postavi tudi vprašanje, v čem je smisel, da gremo ob nedeljah k sv. maši?
V globini src se nas še živo dotikajo vsebina, moč in veselje velikonočnih praznikov. Vse, kar nam prinaša velika noč, pravzaprav izvira iz osrednjega oznanila evangelija: Jezus je vstal in živi! Vsak kristjan bi moral večkrat pomisliti, da nedeljo obhajamo kot Gospodov dan prav zaradi resničnosti Jezusovega vstajenja od mrtvih. Vsaka sv. maša nam želi približati dogodek Jezusovega vstajenja od mrtvih; pravzaprav še več, saj ga na zakramentalen način znova in znova želi tudi uresničiti in narediti navzočega v nas in med nami.
Kdor je vsaj malo odkril bogastvo maše, se je tudi z veseljem udeležuje in se zaveda, da bi z opuščanjem maše samega sebe duhovno osiromašil. S tem sv. maša za zrelega kristjana ni več zgolj dolžnost, ampak v njej prepoznava najprej dar, s pomočjo katerega more odkrivati globine neskončne Božje ljubezni, hkrati pa prepoznava svojo mnogo skromnejšo, zgolj omejeno, človeško ljubezen, za katero pa želi, da v njem raste in se spopolnjuje ter se razraste po vzoru neskončne Božje ljubezni.
Postavi se vprašanje, kako ta dragoceni zaklad in biser predstaviti nekomu, ki tega še ne čuti in še ne more prav dojeti. Odgovor je v smeri uresničevanja misijonskega poslanstva, h kateremu smo poklicani vsi po sv. krstu. S tega vidika je vaša skrb za sina razumljiva. Hkrati sem prepričan, da je to več kot samo skrb, je hkrati tudi klic h krščanski solidarnosti, ki jo spremlja tudi vztrajna molitev za sina in toliko drugih, ki so v podobni situaciji. Zaupamo, da vsemogočni in dobri Bog prav po nas seje svojo Božjo setev in slehernega človeka vabi na pot k sebi.
Ob vsem tem moramo imeti v mislih, da za mlade velja, da imajo svojo, drugačno pot k veri, kot je bila na primer naša pot ali kot si lahko mi zamišljamo to pot. Blizu si lahko pridemo le v iskrenem skupnem pogovoru. Največ, kar lahko storimo, je, da se sami dosledno trudimo za življenje po evangeljskih vrednotah, predvsem pa tudi, da mladim zaupamo in da nas spremlja molitev zanje.
Pogost očitek, ki ga mladi navajajo, je, da se pri maši veliko stvari ponavlja, kar mlade lahko vodi v dolgočasenje. Vendar ko človek sprejme vsebino maše in se poglobi v posamezne mašne dele, kmalu odkrije, da ima tudi ponavljanje določenih molitev in besedil svoj pomen in smisel.
Dogodki iz Jezusovega življenja, povezani s skrivnostmi odrešenja, se ponavljajo tudi v cerkvenem letu. A na naše ponavljanje molitev in prošenj, ki ji usmerjamo k Bogu, ne smemo gledati zgolj kot na gibanje v krogu, ampak pomislimo na pot, ki vodi v smeri spirale. Pri premagovanju poti v spirali se nam na prvi pogled sicer res zdi, da hodimo zgolj v krogu, toda to kroženje je hkrati dviganje, kar lahko razumemo tudi kot duhovno rast.
Vam osebno in vsem krščanskim staršem se zahvaljujem za življenjski zgled, ki ga dajete mladim, in skrb zanje. Želim, da mi vsi nikoli ne bi izgubili zaupanja v mlade in da bi ob vseh vprašanjih in skrbeh, ki se pojavljajo, doživljali veselje, ki ga je pesnik Oton Župančič izrazil v verzih: "Glej, in sedaj sem nazaj, ali majka znaj: sinko tvoj često je pal, ali vselej je vstal" (Pesem: Pojdi moj sinko na pot).
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 75, številka 19.
