Bratska ljubezen je sila zanimiva stvar in redko srečam sorojence, ki so si zares močno blizu in živijo iskreno prijateljstvo. Jan in Urban Korenjak sta živ primer takega odnosa – drug ob drugem spoznavata tudi Boga. Letos sta na velikonočno vigilijo prejela zakramente uvajanja: sveti krst, sveto birmo in sveto evharistijo. Jan je 23-letni študent psihologije, Urban pa 21-letni študent strojništva. Uživata v športu in druženju s prijatelji. Z njimi se pogovarjata o vsem – tudi o globokih življenjskih vprašanjih. Vera je večini ljudi položena v zibelko in redki so tisti, ki jo spoznajo šele v odraslosti. Prav zato je zanje drugačna, živa, močna in lahko postane navdih tudi nam.
Kako bi opisala svojo pot do vere? Je bil prisoten kakšen ključen trenutek, zaradi katerega sta se odločila za vstop v katehumenat?
Urban: V svojem bratu sem vedno videl mentorja. Želel sem mu slediti in mu biti podoben. V srednji šoli sem se začel uvajati v branje knjig Jordana Petersona in zaradi njegovih idej postajal vedno bolj odprt za vero. V četrtem letniku sem za seminarsko nalogo pri filozofiji pisal o dokazovanju Božjega obstoja, potem pa na bratovo priporočilo na faksu začel hoditi k sredinim študentskim mašam. Postal sem izpostavljen vsemu temu in vedno bolj sem se spraševal o veri. Sprejel sem bratovo povabilo in vstopil v katehumenat. Kar samo je raslo naprej.
Jan: Moja vstopna točka je bil Jordan Peterson. Prej nekako nisem bil odprt za religijo: kot najstnik sem verjel, da je to opij za ljudstvo, za neumne ljudi in za stare babice, ki v življenju nimajo nič drugega, pa hodijo v cerkev, da se tam družijo z drugimi babicami. Peterson mi je bil zanimiv, ker je s psihološkega vidika obravnaval verske teme in sklepal sem, da to ni "kar nekaj" in da mora imeti nek smisel.
Kmalu sem imel okrog sebe veliko pozitivnih vplivov ljudi, ki so me spodbujali v tej smeri. Zelo pomembne so bile tudi študentske maše, kjer sem videl, da v cerkev ne hodijo samo stare babice, ampak tudi mladi.
Imel sem tudi obdobje, ko se mi je zdela vera nekaj lepega, ampak sem verjel, da za to ne rabim Cerkve, potem pa so prišli življenjski zapleti, prek katerih sem ugotovil, da ne morem sam peljati vsega in potrebujem oporo tudi v občestvu.
Urban: Jeseni 2024 sva vstopila v katehumenat. Jaz sem se kar bojeval z idejo poglobitve osebne vere in jo nekako odlagal na čas po kolokvijih in izpitih, pa do te realizacije nikoli ni prišlo. Potem pa me je brat povabil – pravzaprav mi je rekel, da enkrat moram z njim – pa sem začel.
Vidva sta se vere lotila precej "znanstveno" – z branjem knjig, študijem … Kakšna je bila reakcija staršev na vajino zanimanje za vero?
Urban: Najin oče ima zakramente, a tega doma nismo prakticirali. Zaradi babice – njegove mame – sva kot otroka včasih šla k maši, pred kosilom pri njej smo zmolili.
Vedno me je zanimala matematika, všeč mi je bil racionalni pogled na stvari. To mi je nekoliko preprečilo nadaljnje dojemanje vere in sem si moral najprej ustvariti okvir, kjer bi to, kar smatram kot matematično pravilno, vseeno držalo. Ko sem pri sebi uredil odnos vere do znanosti in spoznal, da se medsebojno podpirata, je postalo lažje.
Jan: Pri odločitvi za katehumenat nista nasprotovala, čeprav sta gotovo imela notranje boje. Zelo sta se potrudila, da sta to sprejela. Najbrž ni lahka izkušnja, ko se oba otroka odločita za nekaj takega, ampak vseeno sem svoje okolje doživljal kot zelo spodbudno.
Ali se je vajina družba zelo spremenila, odkar sta postala katoličana? So se prijatelji zamenjali ali ostali isti?
Urban: Osebno imam družbo iz pretežno nevernih krogov. Brat Jan je bil prvi, ki mu je vera veliko pomenila. Prek njega sem se srečal tudi z njegovo družbo, ki je bila bolj katoliška.
Sem pa v času spoznavanja vere spoznal tudi veliko novih ljudi, ki me spodbujajo, da se poglabljam v duhovnost. Nikogar od prijateljev nisem "odpikal", ker ne bi bil veren. Trudim se živeti tako, da predajam evangeljsko sporočilo z načinom življenja.
Jan: Imel sem veliko srečo, da so mi bili poslani ljudje, ki verujejo. Prek njih sem se spreminjal. Zelo cenim, da se lahko z znanci in kolegi pogovarjamo o globokih življenjskih vprašanjih.
Kako sta kot brata vplivala drug na drugega na tej poti? Kako se je zaradi vere spreminjal vajin odnos?
Urban: Starejšega brata sem imel po eni strani za vzor, hkrati pa za nekoga, ki mu nočem neposredno slediti in mu včasih nasprotujem samo iz principa. Vedno me je spodbujal: "Beri te knjige, razmišljaj o tem …", pa sva se večkrat pogovarjala in sem se zaradi njega krepil v tem.
Ko sem razmišljal o vstopu v katehumenat, sem naenkrat med nama začutil velik razdor, kot da je njegova vera veliko večja od moje. Začutil sem prepreko in tudi pred prejemom zakramentov sem imel zelo težko obdobje. Toda bolj kot sem vse prepuščal Bogu, bolj sem čutil, da nazaj pridobivam svojega brata.
Jan: Ko sem sam začel odkrivati, da je Bog res izvir žive vode, sem to skušal predstaviti tudi bratu, a sem imel težave s tem, na kakšen način naj se lotim tega. Nisem ga hotel siliti, saj sem vedel, da to ne bo obrodilo sadov. Najina babica je bila kot nekakšna sveta Monika – ves čas je molila, a se ni vmešavala.
Kako se spomnita katehumenata? Kaj je bilo najlepše?
Urban: Meni je bilo zelo všeč, da je bilo tam precej najinih vrstnikov in da to ni bil "klub" starejših oseb, ki so ugotovile, da so izgubljene. Veliko je bilo mladih iskalcev, zato sva tam dobila tudi precej prijateljev. Vsi smo bili na podobni poti, pomagali smo si med sabo … Vsi, ki smo prišli tja, smo prišli z odprtimi srci, zato je bilo zares lepo vzdušje. Na izletih, na katere smo šli skupaj, smo se imeli zelo lepo. Gre za poseben krog ljudi, ko ne rabiš nobenih drugih sredstev za zabavo, ampak je dovolj čista energija.
Jan: Mene je bilo malo strah, da bi bil katehumenat samo neka formalnost, ki jo moramo opraviti, da bi dobili zakramente, a sem bil pozitivno presenečen, ker so na Žalah to res krasno pripravili, imeli smo kvaliteten program.
Na letošnjo velikonočno vigilijo sta prejela zakramente uvajanja, a v različnih cerkvah. Kako to?
Jan: Jaz sem bil že kar dobro vključen v celjsko župnijo, kjer sem skavt, ujel sem se tudi z župnikom in sem bil že prej dogovorjen z njim, da bom, ko naredim katehumenat, zakramente prejel doma.
Urban: Jaz pa sem se bolj počutil kot del skupine ljudi, s katerimi smo šli skupaj to pot. Nisem rad v središču pozornosti, zato mi je bilo ljubše, da sem bil krščen z ostalimi in se lahko tako posvetil samo svoji duševnosti. Tako je pol sorodnikov prišlo na moj krst, pol pa na Janovega. Praznovali pa smo skupaj – pri velikonočnem zajtrku!
Kako pa zdaj kot študenta živita vero?
Urban: Ob nedeljah in sredah greva k maši, v bližnjem kraju obiskujem Alfo za mlade, v celjski župniji imam tudi moško skupino … Želim se družiti z ljudmi, ki so podobnega mišljenja, veliko brati in razmišljati o teh stvareh.
Jan: Trudim se živeti po zapovedih, poskušam živeti kot velikonočni kristjan – ko to živiš navznoter, odseva tudi navzven. Pomembno se mi zdi tudi zakramentalno življenje ter aktivnost v skupnostih, kjer lahko to, kar si prejel, daješ naprej.
Ali kdaj podvomita?
Urban: Nekajkrat sem razmišljal o tem, kaj bi se zgodilo, če bi si brat premislil. Bi bila moja vera dovolj močna, da bi lahko prestala to? Zdelo se mi je, da je odgovor da.
Jan: Pridejo tudi vprašanja, ampak če izhajam iz tega, da je Bog pot, resnica in življenje, gre. "Kdor išče, bo našel." Spomnim se trenutka na katehumenatu, ko nam je nek duhovnik razlagal odlomek, ko je Janez Krstnik, moj krstni zavetnik, v ječi in se sprašuje, ali je Jezus zares Mesija. Poudaril je, da Janez Krstnik ni ostal zaprt v monološki dvom, ampak se je odprl in postavil vprašanje – šel je k izviru, k Jezusu. V dvomu ne smem ostajati zaprt vase.
Urban: Osvobajajoče se mi zdi, da sem se celo dolžan odprto spraševati o vsem tem. Resnice ni strah mojih vprašanj. Vprašanje je, ali je mene strah resnice.
Kaj za vaju pomeni biti kristjan? Po čem bi ga morali drugi ljudje prepoznati?
Jan: Voditelj našega katehumenata je enkrat rekel, da bomo gotovo prišli v situacije, v katerih se bomo odzivali na star način – se razjezili na koga ali ga prizadeli – pa nam bo rekel: "Ali nisi ti zdaj kristjan?" Takrat moramo reči: "Res je, prav imaš," in se poskusiti poboljšati.
Urban: Moj cilj je, da živim tako, da se ljudje začnejo spraševati: "Kaj se pa s tem človekom dogaja?" To se mora videti v vsakem trenutku, vero je treba izžarevati.
Jan: Kot v Apostolskih delih, ko je prišel Sveti Duh in so se ljudje spraševali, če so se apostoli napili vina.
Ali imata kakšen svetopisemski lik, ki vaju nagovarja?
Urban: Ravno berem roman o apostolu Pavlu, ki je pokristjanjeval. Veliko sem se spraševal, kako lahko tudi jaz nagovorim svoje prijatelje, kako lahko vero predam drugim. V knjigi je pisalo, da se je Pavel v nekem trenutku odločil, da bo popolnoma posvetil svoje življenje Bogu, vse postalo lažje. Če delaš stvari na pol, pa trpiš. Najbolj učinkovito predaš vero s tem, da jo živiš.
Jan: Meni je blizu sveti Jožef, ki je skrbnik družine, oče, delavec, vzor čistosti. Je ponižen in posluša to, kar mu reče Bog.
Kaj bi rekla tistim mladim, ki vero doživljajo kot nekaj oddaljenega ali nepomembnega?
Urban: Odprite svoja srca.
Jan: Težko je reči karkoli. Če kdo želi biti ateist, naj bo, a naj bo zares ateist. Naj preuči vse, kar ponuja vera – Sveto pismo, življenja svetnikov, cerkveni nauk – in potem najde protiargumente.
Urban: Eno izmed pomembnih vodil (tudi zame) je: Odloži telefon. S telefonom se tako zamotiš, da ni treba razmišljati o tem, kaj je zares pomembno. Če odložiš telefon, pa dobiš prostor in čas za razmišljanje.
Jan: Vsi imamo v sebi luknjo, ki jo lahko zapolni samo Bog, čeprav jo poskušamo polniti z marsičem drugim.
