Ostala sem brez glasu

Pred dvema mesecema sem bila na operaciji, pri kateri so me intubirali, kar je standardni postopek pri tej vrsti operacije.

Običajno je, da smo po intubaciji nekaj dni hripavi. Torej bi se moral moj glas v tem času vrniti nazaj, a se na žalost ni. Ostal je hripav, s šumom, brez jakosti. Zato me je osebni zdravnik napotil na pregled k foniatru, ki pa je ugotovil, da imam poškodovane glasilke. Dodelil mi je glasovni počitek ("Deset minut klepeta na dan je že preveč.") in bolniško za dodatne štiri mesece.

Hkrati je specialist povedal, da so te težave sicer rešljive, a mi ne more napovedati, v kolikšni meri. Kar tam, v ordinaciji, sem se zjokala. Bogu hvala ni najtežja poškodba.

A vseeno. Zaradi odsotnosti glasu sem že pred pregledom vedela, da nekaj ni v redu, ter sem se izogibala druženjem in govorjenju. Zdaj pa me čaka še dodaten mesec in pol tihote in izolacije! Ne vem, kako bom zmogla!

Vedno nosim s sabo beležko, v katero zapisujem svoj del pogovora, sogovorniki pa potem prijazno prebirajo moje hieroglife. Druga povsem luštna možnost je dopisovanje prek SMS-ov in aplikacij. Še ena možnost pa je videoklic. Zelo uporabna reč! Sogovornik govori, jaz pa svoj del zapisujem v klepetalnik. Ker se vidiva, lahko kakšno reč tudi pokažem z rokami.

No … Znam tudi osnove slovenskega znakovnega jezika (SZJ). Pa mi vsake toliko časa kdo reče: "Zdaj ti pride res prav, da znaš znakovni jezik!" To mi prav nič ne pomaga, če ga vi ne znate. 🙂

Vseeno vsake toliko časa poskusim s kretnjami SZJ, pa me včasih kdo celo razume. Prav vsak dan me kontaktira kdo od prijateljev in si vzame čas za klepet z mano. Tako zelo sem hvaležna zanje! Zaradi vseh teh ljudi vidim, s kako veliko dobrimi ljudmi sem obkrožena. Zaradi njih se počutim ljubljena, opažena in ne tako zelo osamljena. Naj jih Bog obilno blagoslavlja!

Priznam: res je težko. Težko je biti cele dneve sam in stran od ljudi. Če se slučajno odločim za sprehod po našem majhnem kraju, zagotovo srečam vsaj nekoga, ki bi se rad pogovarjal z mano. Zato sem šla enkrat na sprehod zvečer, ko se je že mračilo. Ne bom omenjala, da sem na poti pobrala ves mrčes … Ampak tudi takrat sem srečala sokrajana, ki bi se rad pogovarjal.

Zato raje ostajam doma in stran od ljudi. Tako sem lahko tiho in omogočam svojim glasilkam počitek. Predstavljam si nekako tako: če bi imela poškodovano nogo, bi najbrž dobila mavec zato, da bi noga mirovala. Glasilk pa pač ne morejo dati v mavec in moram sama poskrbeti za to, da so pri miru.

Tihota in samota imata svoje prednosti. Predvsem v tem, da me nihče ne živcira, nisem pod službenim stresom, tudi do konfliktov ne pride. Sem pa od tihote in samote že precej utrujena. Pogrešam druženja, klepet, smeh in objeme prijateljev. Težko je, ker ne morem z glasom izraziti, kako se počutim, kaj bi rada, kaj doživljam. Včasih bi od nemoči najraje kričala! A tudi tega ne morem/ne smem.

V teh dneh bolje razumem otroke, ki pozno spregovorijo. Pravijo, da so takšni otroci bolj srboriti in večkrat udarijo. Ni čudno, če pa ne morejo z glasom povedati, kaj bi radi, in se njihova nemoč nabira in nabira v njihovih srčkih, izrazi pa na fizičnem nivoju.

Bolje razumem tudi gluhe/naglušne, osebe, ki so preživele raka na grlu, ter vse ostale, ki se ne morejo izraziti z govorom ali glasom. Res je težko. Ja, preživljam težko obdobje. Ki pa je v resnici tudi čas milosti in gradnje zaupanja v Božje. Hvaležna sem zanj, hkrati pa močno upam, da čim prej mine. Rada bi spet slavila Boga s petjem in glasno molitvijo.

Z veseljem sem pričakovala pregled po mesecu in pol. Želela sem čim prej vedeti, kakšno je stanje mojih glasilk, in me ni bilo prav nič strah … Do trenutka, ko sem se pripeljala do ambulante. Takrat pa mi je začelo srce razbijati, bilo je kot bi imela kamen v želodcu. "Rajter, ambulanta 2."

Sedla sem na pregledovalni stol, doktorica je s posebno napravico (ki ima mini kamero) pogledala v moja usta in rekla: "Recite i." Video je pogledala na računalniku in spotoma pripovedovala: "Vidim, da so vaše glasilke ozdravele." Ulile so se mi solze. Solze hvaležnosti in veselja.

Dovolj lepo sem skrbela za glasovni počitek! Zdrava sem! Res bom lahko še naprej opravljala svojo službo in pela! Aleluja! Res je, da je moj glas še vedno malce hripav; kot bi glasilke pozabile, kako se govori. Zato moram paziti, da ne govorim preveč in predolgo, čez en mesec bom začela obiskovati tudi logopedske obravnave. Ampak: ozdravela sem!

Kako zelo sem molila jaz in še mnogo ljudi z mano (vključno z uredništvom Aleteie). In vam povem: 30-dnevnico k sv. Jožefu močno priporočam.