Poročila se je po letih samskosti: “Bog ne zamuja”

Andreja Klinc Mladenov je žena možu Igorju (ki smo ga že predstavili v Moških skrivnostih), mladinska delavka, ljubiteljica glasbe in ustanoviteljica društva Mladi na misiji v Sloveniji. V življenju jo vodijo vera, poglobljeni odnosi in želja, da bi ljudem približala Božjo ljubezen skozi pristne vsakdanje trenutke.

Po letih samskosti, ki so jo globoko oblikovala, danes z možem Igorjem gradi zakon, ki ga razume kot skupno poslanstvo. V novi epizodi rubrike Ženska ženski iskreno spregovori o hvaležnosti, preizkušnjah, notranji lepoti, evangelizaciji in tem, kako Boga srečuje prav v preprostosti vsakdana.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva je miren in navdan z hvaležnostjo. Najlepše mi je, ko lahko dan začnem v tišini, ob molitvi in prebiranju Svetega pisma, ker tam vedno znova najdem smernice in moč za vse, kar prinese dan.

Rada imam počasna jutra in vonj kave, nekaj trenutkov ob knjigi in občutek, da se dan prebuja skupaj z naravo in z mano. Včasih je idealen začetek dneva nekaj minut na svežem zraku, ko se zavem, kako lep je svet okoli nas in kaj vse nam je dano.

In ja, taki dnevi se zgodijo – ne vedno popolno, ker življenje pogosto prinese hitenje in obveznosti, ampak ravno v teh majhnih, iskrenih trenutkih največkrat začutim, da je dan zares dobro začel.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?

Biti urejena mi je pomembno, ker verjamem, da s tem pokažemo spoštovanje – do sebe, do ljudi okoli nas in do življenja, ki nam je podarjeno. Zame urejenost ni povezana s popolnostjo ali željo po pozornosti, ampak bolj s skrbnostjo, ženstvenostjo in držo srca. Lepo se mi zdi, ko človek skozi majhne stvari pokaže, da mu je mar – kako govori, kako sprejema druge in kako “nosi” samega sebe.

Veliko mi pomeni tudi to, da ostajam zvesta vrednotam, ki jih živim. Navdihujejo me Sveto pismo, vzgibi srca, stvari, ki so me jih naučili starši, ljudje, ki me obdajajo in ki s svojo preprostostjo, dobroto in vero prinašajo ljubezen drugim. Prav tam največkrat najdem smer za vsakdan in opomin, da največ šteje to, kdo smo, ko nas nihče ne gleda. Verjamem, da prava lepota ni samo zunanja, ampak se najbolj pokaže v tem, kako človek ljubi, služi in skrbi za ljudi okoli sebe.

3. Na Družininem večeru za ženske Ponedeljek zate ste spregovorili o dolgem in ne najlažjem obdobju samskosti. Kako vas je pregnetlo to obdobje in kakšna spoznanja vam je prineslo?
Obdobje samskosti me je oblikovalo, čeprav takrat tega nisem vedno razumela. Bila so leta, ko sem imela veliko vprašanj, pričakovanj, tudi razočaranj in trenutkov, ko sem se spraševala, zakaj se določene stvari ne odvijejo tako, kot sem si želela. A prav v tem obdobju sem se naučila, da moja vrednost ni odvisna od odnosa, statusa ali potrditve drugih ljudi.

To je bil čas, ko sem se morala naučiti zaupati Bogu tudi takrat, ko nisem imela vseh odgovorov. Rasla in oblikovala sem se skozi molitev, iskrene pogovori, delo z ljudmi in odnose, ki so me obkrožali. Ugotovila sem, da samskost ni “čakalnica za pravo življenje”, ampak polno obdobje, v katerem lahko človek dozori, odkrije svoje darove in postane bolj trden v tem, kdo je.

Prav v teh letih sem veliko delala z mladimi, bila del različnih projektov in misijskih potovanj, organizirala različne zabavne in povezovalne dogodke, koordinirala tudi poroke. Imela sem priložnost biti del neverjetnih zgodb in dogodkov doma in po svetu – spoznavati različne kulture, ljudi in njihove življenjske zgodbe, od vzhoda do zahoda, od juga do severa. Videla sem stvari, o katerih si prej nisem niti upala sanjati, in pogosto sem imela občutek, da me Bog vodi veliko dlje, kot bi si sama sploh upala načrtovati. Veliko so me naučili mladi in starejši, ljudje okoli mene, družina in prijatelji. Ob njih sem vedno znova videla, kako pomembno je živeti odprto srce in ne dovoliti, da bi nas razočaranja zaprla vase.

Danes na to obdobje gledam z veliko hvaležnostjo, ker me je naučilo potrpežljivosti, iskrenosti do sebe in tega, da ljubezni ne moreš izsiliti – lahko pa vsak dan rasteš v človeka, ki zna ljubiti bolj zrelo, nesebično in predano.

In morda največje spoznanje: včasih Bog najprej pripravlja naše srce, preden izpolni naše želje.

4. Nazadnje ste spoznali moža Igorja, s katerim sta poročena nekaj mesecev. Kako ohranjata iskrico v zakonu in zakaj se vam zdi to pomembno?
Mislim, da se iskrica v zakonu ne ohranja samo z romantičnimi gestami, ampak predvsem skozi majhne vsakdanje odločitve – da si vzameš čas drug za drugega, da poslušaš, opaziš in ostajaš hvaležen za človeka ob sebi. Z Igorjem se trudiva graditi odnos na iskrenosti, spoštovanju, humorju in skupni veri, ker verjameva, da zakon ni samo neka zaljubljenost, ampak vsakodnevna odločitev za ljubezen. Se pa seveda veliko stvari še učiva, saj sva poročena dobre pol leta.

Povezuje naju miselnost, da sva skupaj na misiji. Veliko nama pomenijo preprosti trenutki – pogovori ob večerih, skupni sprehodi, molitev, spontani izleti, smeh in to, da znava biti prisotna drug za drugega tudi sredi vseh obveznosti. Mislim, da se bližina ohranja takrat, ko ne nehaš občudovati človeka ob sebi in ko ga ne jemlješ za samoumevnega.

Zaradi hoje skozi obdobje samskosti danes zakon doživljam še z večjo hvaležnostjo. Ne kot nekaj, kar mi pripada, ampak kot dar in odgovornost, za katero je vredno skrbeti. Zdi se mi pomembno, da zakonec ostane tudi najboljši prijatelj – nekdo, ob komer lahko rasteš, služiš drugim in skupaj gradiš nekaj, kar presega samo vaju.

In iskreno – mislim, da se največja "iskrica" ohranja takrat, ko oba vsak dan znova izbirata drug drugega.

5. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Najbolj se duhovno napolnim v Božji bližini – v trenutkih molitve, tišine in iskrenega pogovora z Jezusom. To niso vedno veliki ali popolni trenutki, pogosto gre za čisto preproste stvari: jutranjo kavo ob prebiranju Svetega pisma, vožnjo v avtu ob slavilni glasbi, rolanju, večerni sprehod ali preprost trenutek, ko sredi dneva samo za hip obstanem in se spomnim, za kaj vse sem hvaležna.

Ob sončnih zahodih ali v naravi vedno znova začutim, kako lep in veličasten je Božji svet. Takrat se lažje umirim, postavim stvari na pravo mesto in znova slišim, kaj je v življenju zares pomembno.

Mislim, da Boga največkrat srečam prav v preprostih stvareh vsakdana. In vedno znova ugotavljam, da se srce najbolj spočije tam, kjer je zasidrano v Bogu, ki je moj vir moči in miru, saj vodi moje življenje.

6. Delujete na področju evangelizacije. Si po vaših izkušnjah drugim upamo govoriti o vsem dobrem, kar Bog dela v naših življenjih?
Iz mojih izkušenj bi rekla, da si ljudje v resnici želimo širiti dobro, ki ga doživljamo ali po čemer hrepenimo, a včasih nam je težko – zaradi strahu, občutka, da nismo dovolj dobri ali "prava" oseba, ali pa ker se ne želimo vsiljevati svoje vere drugim. Pa vendar verjamem, da je prav osebna izkušnja tista, ki najbolj nagovori, spodbudi ali se dotakne.

Začela sem društvo Mladi na misiji v Sloveniji, povezano z YWAM (Youth With A Mission) v tujini, skozi katerega sem imela privilegij delovati v različnih okoljih doma in po svetu. Verjamem, da nas Bog kliče in pošilja med ljudi z namenom, da s svojim življenjem oznanjamo Njegovo ljubezen in evangelij.

V različnih obdobjih in skupinah ljudi sem dobila priložnost delovati in sodelovati v različnih projektih ter doživeti stvari, ki jih prej nisem poznala ali si jih niti predstavljala, da bi kdaj v življenju lahko bila del nečesa večjega. Živela sem v Nepalu, na Norveškem, v Ameriki, na Oceanskih otokih, bila v Afriki in v nekaterih drugih Azijskih državah, kjer sem srečala zelo različne kulture, ljudi in zgodbe, ki so me globoko obogatile. Šla sem z željo, da bi pomagala, podprla in dala, a sem na koncu pogosto ugotovila, da sem jaz tista, ki sem prejela največ – skozi odnose, preprostost ljudi in njihovo odprtost ter iskrenost.

Zdi se mi, da evangelizacija v svojem bistvu ni najprej v besedah, ampak v načinu življenja. Je to, da živiš evangelij – da ga prineseš med ljudi, ga približaš skozi način, kako živiš, ljubiš in služiš. Da ljudem ne predstaviš ideje, ampak živega, osebnega Boga, ki je resničen, oseben in ki se dotika vsakega izmed nas tam, prav tam kjer smo in takšni kot smo. Ko človek to doživi, se to naravno prelije tudi v besede, a vedno iz odnosa in iz ljubezni. Evangelij je vesela novica, zakaj ne bi širili nekaj veselega?

Mislim, da pogum za to prihaja prav iz osebnega srečanja z Bogom in iz izkušenj, ko vidiš, kako Bog deluje med ljudmi in spreminja življenja. Takrat postane deljenje vere nekaj naravnega – ne kot obveznost, ampak kot veselje, da lahko poveš, kaj je Bog naredil tudi zate, za vsakega izmed nas.

7. Kako vas spremlja in oblikuje glasba, ki predstavlja velik del vašega življenja?
Glasba me spremlja že od nekdaj in je zame pogosto prostor, kjer se srce umiri in ponovno usmeri k Bogu. Zelo rada poslušam slavilne pesmi, ki me vodijo v hvaležnost in me spomnijo, kdo je Bog in kdo sem jaz v Njem. Ko imam fokus na Njem, se tudi stvari v življenju postavijo na pravo mesto.

Glasba me spremlja v čisto običajnih trenutkih dneva – med vožnjo, delom, sprehodi ali srečanji z ljudmi. Včasih mi da zagon, drugič me umiri, pogosto pa me spomni na to, kar je zares pomembno.

Zame je glasba eden od načinov, kako Bog nagovarja moje srce ter me vedno znova vrača k preprostosti, hvaležnosti in zaupanju, včasih tudi razbremeni.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Preizkušnja, za katero sem danes hvaležna, je obdobje samskosti, v katerem sem se morala soočiti tudi z občutkom nesprejetosti – s tem, da nekatere stvari niso prišle takrat, ko sem si želela. Bili so trenutki, ko sem se spraševala, ali sem dovolj dobra in ali sem sploh sprejeta.

Danes pa vidim, da me je prav to obdobje naučilo, da moja vrednost ne izhaja iz potrditve ljudi, odnosov ali dosežkov, ampak iz tega, da sem sprejeta v Bogu. Naučilo me je tudi zaupanja, da Bog ne zamuja in da tisto, kar je včasih videti kot zavrnitev, lahko postane prostor, kjer nas najbolj oblikuje.

V tem času sem imela tudi priložnost veliko služiti, rasti in nabirati različne izkušnje. Večkrat sem šla v nek projekt z mislijo, da bom jaz tista, ki bo dala, pa sem na koncu največ prejela.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ko sem slabe volje, se poskušam ne zadrževati predolgo pri občutku, ampak se preusmerim na to, kar je resnično in trajno. Velikokrat me pokonci spravi misel, da dan ni definiran z enim trenutkom in da Bog tudi v tem dnevu vodi vse naprej, tudi če tega ne vidim ali ne čutim.

Pomaga mi tudi, da si vzamem trenutek zase – grem na sprehod, se umirim, se pogovorim z možem ali se spomnim stvari, za katere sem hvaležna. Tako lažje ne ostanem zaprta vase.

In vedno znova me dvigne zavedanje, da sem poklicana živeti širše od trenutnih občutkov – služiti, ljubiti in ostati zvesta temu, za kar sem poklicana, tudi takrat, ko dan ni popoln.

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Biti ženska je lepo, ker v sebi nosimo posebno kombinacijo nežnosti, intuicije, moči in srčnosti. Lepo je, ker znamo ustvarjati občutek doma, topline in povezanosti – ne glede na to, ali gre za družino, prijateljstva, delo ali vsakdanje trenutke. Ženske imamo neverjetno sposobnost, da hkrati čutimo globoko, ljubimo iskreno in kljub vsem izzivom vedno znova najdemo moč, da gremo naprej.

Lepo je tudi, ker znamo biti ranljive in pogumne obenem. Ker se skozi življenje spreminjamo, rastemo in vsaka izkušnja v nas pusti nekaj dragocenega. Biti ženska pomeni znati skrbeti za druge, a hkrati vedno bolj odkrivati tudi svojo vrednost, glas in notranjo moč.

In morda najlepše pri tem je, da lahko druga drugo podpiramo, navdihujemo in si dokazujemo, da prava lepota ni v popolnosti, ampak v avtentičnosti, toplini, ki jo nosimo v sebi.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.