Hčerka v moji prvoobhajanski obleki: trenutek, ki ga ne bom pozabila

Neverjetno je, kako lahko oblačilo, ki je bilo leta skrbno shranjeno in skoraj že pozabljeno, v trenutku prebudi živa občutja. Velikokrat sem že zasledila zgodbe, kako je hčerka oblekla mamino poročno obleko. Čeprav jo je kakšna nevesta nekoliko prekrojila po svojih željah, so se v družini utrnile solze ganjenosti, saj je bila obleka še vedno prežeta s spomini na mamin poročni dan.

Letos, ko moja hčerka stopa k svojemu prvemu prejemu Jezusa, me je moja mama spomnila, da še vedno hrani oblekico, ki sem jo nosila sama. V tistem trenutku sem pomislila, da bi jo lahko pomerila tudi moja hčerka, saj je po postavi zelo podobna meni, ko sem bila njenih let.

Čeprav se mi je še pred leti zdelo povsem odveč, da ljudje hranijo stara oblačila, kot da gre le za navlako, se je moje mnenje z leti, predvsem pa z materinstvom, spremenilo. Seveda ne mislim, da bi morali shranjevati vse povprek, a določeni predmeti, nakit in oblačila, ki nosijo posebno zgodbo, sčasoma postanejo neprecenljiv del družinske dediščine.

Prav zato sem hčerin odziv povsem razumela, saj sprva ni pokazala posebnega navdušenja nad tem, da bi oblekla "staro" obleko, ki ji tudi po njenem modnem okusu ni bila posebej blizu. A moja navdušenost in vzhičenost sta jo nekako le prepričali, da mi je ustregla.

Ko je stala pred menoj v beli, svileni, nekoliko bolj naborkani obleki, sem zagledala sebe. Čas se je za hip zavrtel nazaj v devetdeseta leta in v mislih sem znova postala osemletna deklica. Spomnila sem se priprav, drobnih skrbi in ponosa svojih staršev.

Obleka ni bila zgolj kos blaga. Odprla je močno doživetje: vonj doma, vznemirjenje pred velikim dnem in tisti občutek pomembnosti, ki ga nosiš le kot otrok.

Prav tako je tudi moja mama obudila svoje spomine in iz njenega pripovedovanja je bilo razbrati, da je vse skupaj doživljala precej stresno, česar jaz takrat na srečo – vsaj zavestno – nisem opazila. Zdaj, ko sama nastopam v tej vlogi, pa seveda občutim, kako se isti trenutki, ki so bili nekoč lahkotni, v vlogi mame pokažejo v povsem drugačni luči.

Kljub vsemu zunanjemu dogajanju pa se moram vedno znova opomniti, da v središču vsega niso oblačila ali moja čustva, ampak nekaj svetega: hčerkino srečanje z Jezusom.

Vsekakor ji nisem želela ustvarjati pritiska ali občutka, da bi morala pri svojem prvem obhajilu nositi mojo obleko. Kupili smo ji novo, takšno, ki ji je bila všeč in v kateri se je počutila prijetno. To se mi zdi ena izmed pomembnejših stvari, ki jih lahko starši predamo otrokom – da imajo svobodo in ne živijo naših sanj.

Nekoč bo razumela mojo vzhičenost ob pogledu nanjo v moji oblekici, čeprav je sama takrat mislila le na to, da bi jo čim prej slekla. 

Zelo sem hvaležna, da mi je bila podarjena hčerka, s katero lahko delim svoje dekliško odraščanje, ob tem pa tudi sama spoznavam, kako pomembno je, da ji s svojim življenjem ostajam lep zgled ženstvenosti.