Nekateri junaki veliko raje kot pred mediji govorijo s svojo dobrodelnostjo. Eden izmed njih je tudi Ptujčan Mitja Bratušek, ki je na najino srečanje prišel kar malo v zadregi. Pa ne zato, ker ne bi imel česa povedati, ampak zato, ker medijskega pompa ni navajen in se mu raje izogiba.
A ob tem, ko je na začetku maja s hipno reakcijo rešil življenje, pravi, da je pomagati nekaj samoumevnega. Dolgoletni bolničar Civilne zaščite Mestne občine Ptuj in prostovoljni gasilec je za svojo srčnost, znanje in izjemno zbranost v najtežjih trenutkih prejel priznanje Mestne občine Ptuj.
Vrniva se v tisti dan, ko ste sredi dela slišali, da nekdo potrebuje pomoč. Lahko z nami delite, kaj se je zgodilo?
Drugega maja letos sem delal na praznovanju rojstnega dne v Lancovi vasi pri Ptuju. Ravno smo se pripravljali na začetek dogodka, na katerem sem pomagal pri pogostitvi, ko je nekdo pritekel ven in vprašal, ali se kdo dobro spozna na prvo pomoč, ker naj bi bilo z nekim gospodom nekaj narobe. Takoj sem se odzval in šel pogledat, kaj se dogaja.
Ko sem prišel na mesto, kjer je moški ležal na tleh, sem videl, da so ga namestili v položaj za nezavestnega, pri tem pa nihče ni preveril, ali mu srce sploh bije. Zato sem najprej preveril, ali diha, in hitro ugotovil, da ne diha več. Obrnil sem ga na hrbet, naročil, naj nekdo pokliče 112, ostale pa poslal po defibrilator.
Na srečo so defibrilator hitro prinesli. Gospoda sem priklopil nanj in začel temeljne postopke oživljanja. Po približno petnajstih do šestnajstih stiskih prsnega koša je znova začel dihati. To ni bil normalen vdih, ampak tisti prvi, tihi vdih, ko veš, da se človek vrača. Nato sem ga obrnil v položaj za nezavestnega in počakal na reševalce, ki so potem prevzeli oskrbo.
Veliko ljudi v takšni situaciji otrpne. Kaj je bilo tisto, kar je pri vas sprožilo takojšnjo reakcijo?
Mislim, da je to predvsem rutina in način razmišljanja, ki sem ga dobil skozi leta. Gasilec sem že od sedmega leta in od malega nas učijo, da moraš pomagati človeku v stiski. Ko sem slišal, da nekdo potrebuje pomoč, sploh nisem razmišljal, ali bo šel kdo drug. Samo rekel sem: "Jaz grem."
Veliko ljudi otrpne, tudi takšni, ki imajo neko osnovno znanje prve pomoči. Tisti večer je bil tam tudi človek, ki je imel opravljen tečaj prve pomoči, pa je preprosto obstal na mestu in ni mogel odreagirati. To ni nič nenavadnega. Ko pride do resnične situacije, človek pogosto zmrzne. Pri meni pa je očitno skozi leta prevladala ta navada, da v trenutku odreagiram.
Ste med posredovanjem čutili pritisk ali strah, da bi šlo lahko kaj narobe? Namreč, to je še vedno strah večine ljudi – da ne bodo naredili kaj narobe.
Ne, tega strahu nisem imel. Na vseh usposabljanjih nas učijo, da je najslabše, če človeku ne pomagaš. Čeprav narediš kakšno napako, si vsaj poskusil pomagati. Če pa ne narediš ničesar, človeku ne daš nobene možnosti.
Veliko ljudi se boji, da bodo pri oživljanju zlomili rebro. Jaz sem temu gospodu zlomil dve rebri, ampak to je pri pravilnem oživljanju nekaj, kar se lahko zgodi. Pozneje sva se tudi slišala po telefonu in mi je povedal, da ga prsni koš zelo boli. A pomembno je bilo nekaj drugega – da je ostal živ.
Tudi Primož Velikonja, ki nas je veliko učil na področju prve pomoči, vedno poudarja, da več škode narediš, če človeku ne pomagaš, kot če poskušaš pomagati.
Tokrat ste bili prvič sami, brez ekipe ob sebi. Je bilo ravno zato to posredovanje za vas drugačno od vseh prejšnjih intervencij?
Ja, bilo je drugače. Ko delaš v ekipi, si naloge razdelimo in veš, da imaš okoli sebe podporo. Tokrat pa sem moral vse odločitve sprejeti sam. Ampak v takem trenutku se zelo hitro spomniš vseh postopkov, ki si se jih naučil na usposabljanjih.
Veliko nam pomagajo tudi vaje in tekmovanja iz prve pomoči, kjer delujemo pod pritiskom. Tudi tam moraš hitro razmišljati in pravilno ukrepati. Očitno te stvari ostanejo v človeku in potem v pravem trenutku odreagiraš skoraj avtomatsko.
Ali je sploh mogoče opisati občutke nekoga, ki drugemu reši življenje?
To je zelo težko opisati. To je občutek, ki ga ne moreš kupiti. V tistem trenutku, ko je gospod znova zadihal, sploh nisem dojel, kaj se je zgodilo. Bil sem osredotočen samo na to, da ostane stabilen in da ne pride znova do zastoja srca.
Šele kakšnih dvajset minut pozneje, ko je adrenalin popustil, sem se začel zavedati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Potem so začeli prihajati vsi občutki naenkrat.
Zelo veliko mi pomeni tudi to, da sem pozneje dobil povratno informacijo, da je gospod preživel. Njegova žena me je obveščala o njegovem stanju, z gospodom sva se tudi slišala po telefonu. Želi si, da bi se osebno spoznala, ker se od takrat še nisva uspela srečati. In to mi zares veliko pomeni.
Ali človek po več kot 1250 intervencijah sploh lahko ostane čustveno "miren" ali se vas takšni dogodki še vedno dotaknejo?
Ko dobiš poziv, se psihično pripraviš na najslabše. Sčasoma se naučiš, kaj lahko pričakuješ. Ampak to ne pomeni, da te stvari ne prizadenejo več. Še vedno te lahko določeni dogodki spremljajo tudi pozneje.
Največ pomaga pogovor med člani ekipe. Po težjih intervencijah se pogovorimo, pogosto se tudi malo pošalimo, da lažje predelamo stvari. Danes imamo v gasilskih društvih tudi zaupnike in možnost psihološke pomoči, česar včasih ni bilo.
Ta dogodek, ko sem bil sam in se je vse dobro končalo, pa mi je pustil predvsem pozitivne občutke.
Ste prostovoljni gasilec, član CZ MO Ptuj, bolničar – kako to, da je prostovoljstvo tako velik del vašega življenje, kaj vas motivira?
Gasilec po mojem mnenju ne more biti vsak. To moraš čutiti. Sam sem v tem že od otroštva in pomagati ljudem mi je postalo nekaj povsem naravnega.
Seveda je prisoten tudi ekipni duh, tekmovalnost med društvi in želja, da si dober v tem, kar delaš. Ampak na koncu je najpomembnejša želja pomagati ljudem.
To se ne kaže samo na intervencijah. Letos januarja je v Moškanjcih pogorela hiša. Lastnik ni želel medijske pozornosti, imel je vse zavarovano, a vseeno je ostal brez doma. Skupaj s prijatelji in člani Rdečega križa smo po službi vsak dan hodili pomagat in smo mu v enem tednu uredili stanovanje, da se je lahko družina vrnila domov. Brez plačila in brez izpostavljanja. Preprosto zato, ker je človek potreboval pomoč.
Imate sedemletno hčerko. Kako na otroke prenesti to zavedanje, da je treba ljudem v stiski pomagati in se ne obrniti proč?
Največ pomeni zgled. Otroku lahko veliko razlagaš, ampak najbolj vidi dejanja. Moja hčerka že dobro ve, kaj pomeni, ko zapiska pozivnik. Takrat mi sama odpre vrata, ker ve, da moram iti pomagat.
Nikoli je ne bom silil v gasilstvo ali karkoli podobnega. Če se bo sama odločila za to, prav, če ne, pa tudi. Ji pa skušam razložiti osnove prve pomoči in ji pokazati, zakaj je pomembno pomagati drugim ljudem.
Mislim, da otroci predvsem opazujejo starše. Če doma vidijo, da pomagaš in da ti ni vseeno za druge, bodo to tudi sami lažje ponotranjili.
Obenem pa opazuje mojo pripadnost. Če povem samo en primer. Ob večerih si pripravim oblačila, ključi od avtomobila so vedno na istem mestu, avtomobil obrnjen proti izvozu. Če ponoči pride poziv, imam tako vse pripravljeno, niti poslovim se ne od žene ali hčerke, samo oblečem se in že sem na poti proti gasilskemu domu.
Pogosto opozarjate, da je znanje prve pomoči med ljudmi premajhno. Kaj bi se po vašem moralo spremeniti?
Mislim, da gre predvsem za sistemski problem. Država bi morala veliko več vlagati v izobraževanje prve pomoči. Takšni tečaji niso poceni in veliko ljudi se zanje ne odloči ravno zaradi stroškov.
Če bi bilo več brezplačnih usposabljanj in več praktičnih vaj, bi bilo zanimanja zagotovo več. Ljudje še vedno preveč razmišljajo, da bodo reševalci že prišli in uredili stvari. Ampak pri srčnem zastoju so prve minute ključne. Preden pridejo reševalci, lahko mine precej časa.
Zato so prvi posredovalci in ljudje, ki znajo izvajati temeljne postopke oživljanja, izredno pomembni. Vsak človek bi moral poznati vsaj osnove – kako ukrepati ob srčnem zastoju, kako uporabiti defibrilator in kako pomagati človeku do prihoda reševalcev.
