Po hodnikih pariške bolnišnice Hôspital Lariboisière vsak dan tiho stopa Laurent Kerlo. Bolniki ga poznajo kot človeka mirnega pogleda in toplih besed. Kot diakon in duhovni asistent obiskuje sobe, posluša stiske, spremlja družine in stoji ob ljudeh v trenutkih, ko so najbolj ranljivi.
A za človekom, ki danes prinaša tolažbo drugim, je zgodba otroka, ki je dolgo živel v strahu.
Otroštvo, zaznamovano z nasiljem
Laurent Kerlo je odraščal ob očetu alkoholiku, v družini, kjer je bilo nasilje del vsakdana. Besede, ki jih otrok nikoli ne bi smel slišati, so v njem pustile globoke rane. Govorili so mu, da ni vreden ničesar, da se sploh ne bi smel roditi.
V takem okolju je bilo težko verjeti v Boga. "Ko ti vse življenje dopovedujejo, da si ničvreden, ne moreš razumeti, kako bi bil Bog lahko ljubeč Oče," pripoveduje Laurent.
Čeprav je bil njegov oče odločen nasprotnik vere, je zaradi tradicije dovolil, da so Laurenta in njegova brata krstili. Toda vera v dečku ni prebujala miru. Nasprotno – pogosto je bil jezen celo na Boga.
"Govoril sem mu: Če obstajaš, te sovražim."
Ko se življenje sesuje
Rane iz otroštva so ga spremljale v odraslost. Iskal je ljubezen, vendar je ni znal sprejemati na pravi način. Njegovi odnosi so bili krhki, življenje pa vse bolj nemirno.
Na začetku devetdesetih let je prišel trenutek popolnega zloma: razhod, ločitev, dve prometni nesreči in velika osamljenost. Zdelo se mu je, da je dosegel dno.
Takrat mu je prijatelj vedno znova govoril o Bogu. "Rekel mi je: Ne moreš pasti nižje. Ničesar nimaš izgubiti, če Boga prosiš za pomoč."
Nekega januarskega večera leta 1995 je Laurent vendarle poskusil. Izrekel je kratko molitev: "Jezus, ne vem, ali obstajaš. Toda če me slišiš, pridi in mi pomagaj."
Nič spektakularnega se ni zgodilo. Toda naslednji dan je v sebi doživel nekaj, česar ni znal pojasniti. Iz njega so privrela leta jeze, bolečine in nasilja, nato pa ga je preplavil mir, ki ga ni poznal. "Občutil sem ljubezen, kakršne na zemlji ni."
Prvič v življenju je začutil, da ni zaznamovan samo s tem, kar je pretrpel, ampak tudi z dejstvom, da je ljubljen.
Pot odpuščanja
Toda prava sprememba se je začela šele z odpuščanjem. Njegov odnos z očetom še ni bil ozdravljen. 15 let ga skoraj ni videl, a hkrati je vedel, da ga sovraštvo počasi razjeda.
Nekoč se je vrnil v rodni Saint-Nazaire. Tam je izvedel, da je njegov oče v bolnišnici. Alkohol ga je popolnoma uničil – pri 51 letih je bil videti kot starec.
Ko sta se srečala na bolnišničnem hodniku, je Laurent dolgo iskal besede. Nato pa je očetu preprosto rekel: "Odpuščam ti."
Ta trenutek ni izbrisal preteklosti, je pa osvobodil oba. "To je rešilo njega. In rešilo je tudi mene," danes pravi Laurent. Njegov oče je nato živel še 13 let, spoznal vnuke in se pred smrtjo tudi sam približal veri.

Rane, ki potrebujejo čas
Laurent poudarja, da odpuščanje samo po sebi ne izbriše vseh ran. "Kar je bilo nasilnega, ne moreš preprosto pozabiti. Lahko pa najdeš mir."
Zato je poiskal tudi pomoč psihoterapije. Tam je prvič zares ubesedil bolečino svojega otroštva.
Prav v tem obdobju je spoznal Catherine. Oba sta nosila svoje rane in oba iskala nov začetek. Zaljubila sta se skoraj takoj. Danes praznujeta 20 let zakona.
Njuno skupno življenje pa ni bilo brez preizkušenj. Leta 2009 sta izgubila nerojeno hčerko, ki sta jo poimenovala Gloria. Bolečina je ostala, a ju je hkrati še bolj povezala.
Klic v služenje
V Laurentu je vse močneje dozoreval tudi drug klic – želja, da bi svoje življenje posvetil služenju drugim. Po letih razločevanja je bil leta 2018 v katedrali Notre-Dame de Paris posvečen v diakona.
Med epidemijo pa je začutil, da želi biti še bližje ljudem, ki trpijo. Leta 2021 se je predčasno upokojil in začel delati kot duhovni asistent v bolnišnici Lariboisière.
Danes vsak dan spremlja bolnike v njihovih najtežjih trenutkih. Njihovo trpljenje ga spominja na lastno zgodbo, a prav zato jih zna poslušati brez obsojanja.
"Pred boleznijo smo vsi enaki," pravi. Bolnikom pogosto ponavlja: "Vedno ohranite upanje v svojem srcu. Bog ve, kaj je dobro za nas. In včasih nam da celo več, kot smo prosili."
Njegove besede imajo težo človeka, ki je sam okusil temo, a je v njej našel pot k miru, veri in odpuščanju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
















