Na prvi pogled garaža župnišča morda ni prostor, kjer bi pričakovali posebno obliko pastorale. A za ameriškega duhovnika Kevina Schroederja iz Chesterfielda v zvezni državi Missouri je prav to postal prostor srečevanja, pomoči in oznanjevanja.
Kevin je župnik župnije Incarnate Word, kjer deluje od leta 2017, v duhovnika pa je bil posvečen leta 2008. Odraščal je v St. Louisu kot najstarejši izmed 14 otrok. Že v otroštvu se je navadil popravljati stvari, ki so jih drugi odpisali. Skupaj z brati in sestrami je rad iskal pokvarjene predmete in ugotavljal, ali jih je mogoče spraviti nazaj v pogon.
Omislil si je župnijsko delavnico
Ta otroška radovednost ga ni nikoli povsem zapustila. Preobrazil jo je v prav posebno župnijsko delavnico, ki nosi ime Lazarus Small Engine Repair. Kot poroča portal St. Louis Review, mu ljudje prinesejo pokvarjene kosilnice, puhalnike listja, motorne žage in drugo vrtno opremo, on pa jih popravi, da ne končajo na odpadu.
Ime delavnice ni naključno. Navdihnil ga je evangeljski odlomek o Lazarju, ki ga Jezus obudi od mrtvih. Podobno želi tudi oče Kevin "obuditi" naprave, ki so jih ljudje že skoraj odpisali, in jim dati novo življenje, da lahko še naprej služijo svojemu namenu.
Njegovo delo se je začelo precej preprosto. Po prihodu v župnijo Incarnate Word je na župnijski šoli približno štiri leta poučeval izbirni predmet o praktičnih veščinah in popravilih. Za učence je potreboval "gradivo", zato je župljane prosil, naj prinesejo pokvarjene kosilnice in druge manjše motorje, na katerih bi se otroci lahko učili. Sčasoma so ga ljudje začeli spraševati, ali bi lahko pogledal še njihovo napravo. Tako se je iz šolskega predmeta rodila prava mala župnijska popravljalnica.
Več kot hobi
Danes si duhovnik za popravila navadno vzame en dan v tednu. Ocenjuje, da je od začetka te dejavnosti popravil že približno 400 naprav. Njegove "stranke" so večinoma župljani, a se je glas o nenavadnem duhovniku mehaniku razširil tudi med njihove sosede, prijatelje in sodelavce.
A zanj to ni samo hobi. Popravljanje pokvarjenih naprav je postalo način, kako pride v stik z ljudmi, ki jih morda sicer ne bi srečal v cerkvi. Nekateri se ustavijo le zato, ker potrebujejo pomoč pri kosilnici, potem pa se ob delu odpre tudi prostor za pogovor. Drugič nekdo pride po praktičen nasvet, a hkrati doživi, da je Cerkev blizu tudi v čisto vsakdanjih skrbeh.
Posebej ganljiv je vidik pomoči ljudem, ki so se znašli sami. Oče Kevin je povedal, da so se nanj obrnile tudi vdove, ki po smrti moža niso vedele, kako ravnati z opremo, ki je prej spadala v moževe roke. Z majhnimi dejanji jim lahko pomaga, da se počutijo nekoliko manj same.
Blizu ljudem
Ob tem rad pokaže tudi bolj človeško plat duhovništva. Pravi, da si nekateri duhovnika predstavljajo kot nekoga, ki sedi v župnišču z odprtim Svetim pismom in nima veliko stika z običajnim življenjem. Njegova garaža kaže drugačno podobo: duhovnik je lahko tudi človek z umazanimi rokami, izvijačem v žepu in veseljem do konkretne pomoči.
Kljub temu se dobro zaveda, da njegovo prvo poslanstvo ostaja duhovniško. V šali pravi, da se je moral naučiti, kdaj nehati z delom, da si lahko dovolj dobro očisti roke za sveto mašo. Ne želi namreč, da bi mastni madeži koga odvračali od evharistije.
Zgodba očeta Kevina Schroederja nam kaže, da se za oznanjevanje ne potrebujemo velikih in modrih besed, ampak lahko začnemo z vprašanjem: "Vam lahko pomagam?" V njegovem primeru morda zveni še nekoliko bolj vsakdanje: "Prinesite kosilnico, bom pogledal."
In prav v tem je lepota njegovega poslanstva. V svetu, kjer se veliko stvari prehitro zavrže – predmeti, odnosi, včasih celo ljudje – nas duhovnik iz Missourija spomni, da je v krščanstvu vedno prostor za novo življenje. Tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da se ne da več ničesar popraviti.
