Primorec Anej Filej je dolga leta tonil v odvisnost od alkohola in drog, danes pa pomaga drugim, ki se soočajo s podobnimi stiskami. Po letih bežanja pred odnosi in samim seboj je sprejel odločitev za zdravljenje v komuni, kar je popolnoma spremenilo njegovo življenje. V pogovoru je spregovoril o začetkih zasvojenosti, občutku praznine, procesu rehabilitacije in novi poti, na kateri je našel smisel, odnose ter delo z ljudmi v skupnosti Srečanje.
Kdaj so se v vaše življenje prikradle droge in alkohol?
Z alkoholom je bilo na začetku precej nedolžno, kot je verjetno pri marsikomu: ko smo v najstniških letih s prijatelji začeli zahajati na zabave in v diskoteko. Imel sem kakih 14 let in takrat je bil alkohol dostopen še bolj kot sedaj. V srednji šoli sem s svojim videzom deloval zelo odraslo in fantom, ki so bili starejši od mene, sem hodil v trafiko kupovat cigarete, ki jih njim niso hoteli prodati. Pri 19 letih sem se prvič srečal tudi z drogo: najprej s travo, nato s kokainom, plesnimi drogami in podobno.
Zabave, ki sem se jih najprej udeleževal enkrat na mesec, so se nato odvijale že vsak konec tedna. Potem smo se vedno večkrat napili med tednom, za prazen nič, nazadnje sem popival že vsak dan. Ne moreš več funkcionirati, če nečesa ne popiješ oz. vzameš.
Drogo sem opustil, ko sem dobil službo voznika tovornjaka, alkohol pa je ostal. V tistem obdobju sem imel ogromno prometnih nesreč z avtom, s tovornjakom hvala Bogu nikoli, čeprav sem ogromno prevozil pod vplivom. Seveda nisem pil med delovnim časom, ampak če sem prejšnji popival do dveh zjutraj, šel za nekaj ur spat, ob petih zjutraj pa začel delo, nisem šel vozit trezen. In ko sem zaključil z delom, sem spet pil pozno v noč. Stalno sem bil pod vplivom in vedno bolj tonil v odvisnost.
Ste bili zaradi tega, ker ste si upali, kot najstnik bolj sprejeti v družbi?
Vedno sem bil dobro sprejet, ampak takrat tega nisem dojemal na tak način. Mislil sem si, da bom s pitjem še toliko bolj sprejet in zabaven. Pri sebi sem zelo hitro opazil, da moram spiti precej več kot prijatelji, da se "me prime". Hotel sem izstopati. Kadar sem se napil in delal neumnosti, sem mislil, da bom v družbi bolj sprejet. Ta pogled je bil v moji glavi popolnoma zgrešen.
V kolikšni meri je pretirano pitje vplivalo na vaše odnose?
S svojimi bližnjimi takrat sploh nisem imel pravih odnosov. Zelo hitro sem se osamosvojil in pri 21 letih zaživel na svojem. Takrat je bila moja odvisnost že precej razvita in družina mi je želela pomagati. Njihove pomoči nisem sprejel, odrival sem jih proč od sebe. Odselil sem se zato, da sem imel mir, da mi ne bi težili. Danes vem, da so mi hoteli dobro. Slišali smo se recimo enkrat na tri mesece. So pa seveda vedeli, kaj se dogaja.
Takrat sem bežal pred zdravimi odnosi. Vedel sem, da imam težave, le da si tega takrat nisem hotel priznati. Ko imaš 21 let, misliš, da vse veš in vse znaš … Marsikaj moraš poizkusiti, da nazadnje ugotoviš, kaj je v življenju vredno.
Kdaj ste prišli do spoznanja, da tako ne bo šlo več naprej, in kaj vas je spodbudilo k temu, da poiščete pomoč? Kje ste jo našli?
Že dlje časa sem sam pri sebi premleval, da moje življenje ne pelje nikamor. Prišel sem do točke, ko sem videl, da tako ne gre več naprej in sta možni le še dve poti: ali bom živel ali umrl – prej ali slej se bo zgodilo kaj hudega. Zaradi vožnje pod vplivom alkohola so mi kar štirikrat odvzeli vozniško dovoljenje, nazadnje so mi zaplenili tudi avto.
Šel sem do osebnega zdravnika in mu iskreno povedal o svojih težavah. Psihično in fizično sem bil popolnoma sesut. Takoj sem dobil napotnico za zdravljenje na psihiatriji. Razmišljal sem o tej možnosti in ker poznam nekaj ljudi, ki so se že zdravili tam in niso imeli najboljših izkušenj, sem se tega malo bal. Spraševal sem se, ali bo tri mesece zdravljenja dovolj zame, glede na to, da sem bil odvisen skoraj 13 let.
Ko sem se znašel v tej hudi stiski, sva se z mamo znova zbližala. Skupaj s teto sta mi predlagali zdravljenje v komuni. Do takrat sploh nisem vedel, da v Sloveniji obstajajo komune za zdravljenje različnih odvisnosti. O tem sem si malo prebral in si rekel, da nimam česa izgubiti in bom najprej poskusil na ta način. V komuni sem tudi ostal, zaključil program in zaživel na novo. Ne želim se več vrniti v svoje staro življenje.
Kaj je bilo v procesu zdravljenja najtežje?
Meni je bil najtežji odhod tja; ne veš, kaj pričakovati in kako bo. Ko človek ne razmišlja trezno, mu po glavi rojijo vse mogoče misli. V glavi imaš, da te bodo ljudje obsojali. Razmišljal sem o stvareh, ki se mi danes zdijo brezpredmetne. Kaj si mislijo drugi, je njihova stvar, jaz pa vem zase, kdo sem in kaj si želim. Pomembno mi je, da se razumem z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo.
Za nekatere boš celo življenje odvisnik. Za druge boš manjvreden. Toda vsak človek, ki se zaveda, kaj odvisnost pomeni, tega nikoli ne obsoja. Zame noben človek z odvisnostjo ni nič drugačen od drugega človeka. Občudujem vsakogar, ki sprejme odločitev, da se gre zdravit.
Takoj na začetku mi je bil velik zgled in motivacija prvi odgovorni, zaradi katerega sem si rekel: tudi jaz si enkrat želim biti tako nasmejan, pozitiven, vesel. On je takrat ravno zaključeval program in še danes sva v stikih.
Seveda so bila težka obdobja, a ko sedaj gledam na obdobje v komuni, imam same lepe spomine. Te izkušnje ne bom nikoli pozabil.
Življenje v komuni je v marsičem zelo podobno življenju zunaj nje. Vsak dan je natančno strukturiran in takšen način življenja mi je postal všeč. Sprejel sem, da alkohola več ne bo – na to sem se navadil, se za to odločil in si tega tudi želel.
Ko sem zaključil program, sem imel jasno začrtano, kaj si želim doseči. Človek mora imeti neke realno kratkoročne in dolgoročne cilje, ki te vodijo po življenjski poti. Poleg službe, ki te veseli, nujno rabiš še druge dejavnosti, ki te sproščajo, veselijo in izpopolnjujejo.
Kako so se v tem obdobju spremenili vaši odnosi?
Opravičil sem se vsem, za katere sem čutil, da sem jim storil krivico in jih prizadel s svojimi dejanji. Odnosi s primarno družino so se izboljšali oz. smo v tistem obdobju sploh zgradili nek odnos. Tudi meni se je marsikdo opravičil.
Kakšen odnos do alkohola imate danes in kako se spoprijemate s pritiski okolice, da en kozarček pa že ne more škoditi? Vas je strah, da bi alkoholu spet podlegli?
Na ta račun se velikokrat pošalim, da bodo morali spiti še kar nekaj kozarčkov, če želijo doseči količino, ki sem jo jaz popil v življenju. Iskreno pa po rehabilitaciji v komuni nimam izkušnje, da bi me kdorkoli spodbujal k pitju, saj sem zamenjal družbo in okolje.
Alkohol sem v preteklosti poskusil, ga prekomerno užival in meni ni prinesel nič dobrega. Če bi se mu danes upiral, bi bilo trpljenje. Predstavljajte si, da greste v gostilno nekaj pojest in da nekdo zraven vas pije pivo – gledali bi tisti kozarec piva, vedoč, da ga ne smete, ob tem pa bi neznansko trpeli. Zame alkohola preprosto ni več – vidim ga, ampak ga spregledam.
Težke trenutke sem prej reševal z alkoholom, zdaj jih rešujem na drugačen način, s pogovorom. Ko mi je težko, povem, kaj me muči. S partnerko imava zelo odprt odnos in si vse zaupava. Z alkoholom pa sem stvari le še poglabljal.
Imam ogromno dejavnosti, ki me izpolnjujejo. Sem strasten motorist, rad se vozim z motorjem in ga popravljam. Igram harmoniko, oba s partnerko pojeva, doma imava studio. Nikoli mi ni dolgčas. Moja glava nima več časa razmišljati o neumnostih. Razmišljam pa o prihodnosti: družini, študiju.
V skupnosti Srečanje se niste le osvobodili zasvojenosti, temveč ste tu dobili tudi novo službo. Na kakšne načine pomagate novim uporabnikom?
Več kot dve leti sem koordinator v skupnosti. Moja naloga je, da vodim fante in jih opolnomočim. Vodim pogovore, razne skupine, dejavnosti. Gre za precej raznoliko delo, ki me zelo veseli.
Velik plus je, da se znam s fanti zelo dobro poistovetiti, ker sem sam izkusil pot odvisnosti in življenje v komuni. Je pa poleg izkušenj pomembno tudi znanje, zato sem se tudi odločil za nadaljnje izobraževanje.
Kako bi k spremembi opogumili vse, ki imajo težave z alkoholom ali drugimi oblikami zasvojenosti, in kakšen nasvet bi dali njihovim svojcem?
Za to se mora človek odločiti sam. Nihče ne more sprejeti odločitve namesto njega. Naj jih ne bo sram priznati, da imajo težavo in da potrebujejo pomoč.
Nihče se ne rodi kot odvisnik, so pa nekateri bolj podvrženi temu, da to postanejo. Toda v življenju imamo vedno izbiro. Zadnjo odločitev vedno sprejmemo sami in ne smemo dovoliti, da nas kdorkoli prepriča drugače. Vedno lahko za svojo odvisnost krivim edino samega sebe, kar pa ne pomeni, da v življenju nisem imel travmatičnih izkušenj. Ne glede na vse je vedno naša odločitev, kaj bomo naredili iz svojega življenja.
Svojci dostikrat naredijo napako, ko pravijo: ti imaš težave, ti si problem, poišči si pomoč. Namesto tega naj izberejo drugačen pristop: vprašaj, kako lahko pomagaš. Na ta način odvisnika dosti lažje spodbudiš k spremembi. Če nanj preveč pritiskamo, to ne prinese nič dobrega, situacijo le še poslabša. Odvisnik ne potrebuje obsojanja, temveč da mu nekdo prisluhne. Tako se lahko začne odpirati, govoriti in delati na sebi.
