Preizkušana mama štirih otrok: “Vedela sem, da je Bog z nami”

Poljakinjo Magdaleno Kosicka je mama že kot dojenčico izročila v varstvo Materi Božji. Nekaj ​​let pozneje si je kot deklica pri verouku od sester felicijank izposodila knjigo o dušah v vicah. Posebej jo je ganila zgodba o fantu, ki je svoje prihranke namenil za svete maše za duše v vicah: Ko je nekega dne delal domačo nalogo, je nekdo potrkal na njegovo okno. Tam je zagledal moškega. "Želel sem se vam zahvaliti, ker ste me rešili," je slišal. Nato je moški odšel. Dogodek ne bi bil tako poseben, če fant ne bi živel v desetem nadstropju ...

Knjiga je mladi Magdaleni pomagala okrepiti vero – vse do srednje šole in fakultete, ko so ji vrstniki postali pomembnejši. Poslušala je rock in metal ter bila redna obiskovalka različnih zabav. Sčasoma je nehala prejemati zakramente.

Spominja se, da je v tistem obdobju po župnijah krožila podoba Usmiljenega Jezusa. "Sanjalo se mi ni, da moja mama (oče je umrl za pljučnim rakom, ko sem bila stara komaj devet mesecev) pred njo moli za moje spreobrnjenje. Ko se je podoba nahajala v naši župniji, sem se želela spovedati. To je bil začetek moje pustolovščine z Bogom, ki traja še danes."

Med svetovnim dnevom mladih v Rimu leta 2000 je spoznala, da so mladi verniki prav tako "normalni" in polni sanj kot ona. Poslušali so heavy rock, nosili vojaške škornje ... in verovali. Takrat se je znova vrnila v Cerkev. Udeležila se je seminarja za obnovo vere, opravila tečaj evangelizacije in ignacijanske vaje ter se pridružila Prenovi v Duhu.

Kmalu je spoznala svojega bodočega moža Zenona. Sprejela je njegovo povabilo na koncert priljubljene rock skupine. Kmalu je odkrila, da je Zenon inteligenten, šarmanten in – kar se ji zdi najpomembneje – veren. Zaljubila sta se in njun odnos je bil sprva videti idiličen – vse do priprave na zakon, ko sta bila primorana še več komunicirati.

"Končno sta se začela prepirati," se je odzval njen prijatelj duhovnik, ko mu je zaskrbljeno pripovedovala, da sta se začela med pripravami več prepirati. Spomnil ju je, da je to povsem običajna faza: najprej se morata spreti, preden se bosta naučila pobotati. Dodal je, da bosta šele potem zares dovolj zrela za zakon. To jo je pomirilo. Z Zenonom sta se poročila leta 2003.

Srečna in polna zaupanja v prihodnost sta se mlada zakonca preselila v novo najemniško stanovanje. Šest mesecev po poroki je Magda zanosila, a že osem tednov pozneje so jo z visoko vročino in tako hudimi bolečinami v dimljah, da ni mogla hoditi, sprejeli v bolnišnico. Sumili so na hudo vnetje.

Izkazalo se je, da je njena diagnoza veliko bolj resna: obsežna tromboza leve noge, vključno z iliakalno veno. Na srečo je bilo z otrokom vse dobro.

"Bila sva prestrašena," pravi, "in Bog nama je priskočil na pomoč. Na poti v kopalnico sem srečala bolničarko. Ko je videla moje oslabelo stanje, me je vprašala, ali lahko moli zame. Posedla me je na okrog obrnjeno vedro, položila roke na moja ramena in začela moliti. Ob tem me je preplavil tako izjemen mir, da sem vedela, da je Bog z nami," pove z nasmehom. Sestra ji je podarila tudi posebno molitev za njenega otroka, ki jo je začela redno moliti.

Zahvaljujoč materinemu delu na hematološkem inštitutu so Magdi hitro postavili diagnozo. Izkazalo se je, da ima prirojeno krvno bolezen – trombofilijo, in sicer tako hudo, da je morala vsak dan jemati zdravila za redčenje krvi.

"Naključni" dogodki in ljudje, ki so pomagali Magdaleni, so tvorili verigo, ki jo, gledano nazaj, težko imenuje naključje.

Zaradi trombofilije bi lahko bil za Magdo in njenega otroka smrtno nevaren tako naravni porod, pri katerem bi lahko prišlo do počenja strdka, kot tudi carski rez zaradi povečanega tveganja za krvavitve.

Magda je bila že v osmem mesecu nosečnosti, ko jo je prijatelj jezuit spodbudil, naj svojega otroka zaupa blaženemu Honoratu Koźmińskemu, poljskemu kapucinu iz 19. stoletja. Z možem sta to res storila. Blaženi kapucin, aktivist za neodvisnost in ustanovitelj 27 redovnih redov in skupnosti, se je izkazal za učinkovitega zagovornika tudi v družinskih zadevah. Porod je potekal brez večjih zapletov in zakonca sta bila izjemno hvaležna, ko se jima je rodila zdrava deklica Ania.

"Zdravniki so nama svetovali, naj malo počakava s ponovno zanositvijo," pravi Magda. "Vendar nama ni nihče jasno povedal o tveganjih in drugih možnostih. Začela sva se pogovarjati o posvojitvi. A še preden bi sploh začela s postopkom, sva izvedela, da sem ponovno noseča." Dejstvo, da sta novico izvedela na božični večer leta 2008, sta sprejela kot znamenje, da je težko pričakovani otrok Božje darilo.  

Sredi nosečnosti je Magda začela čutiti bolečine v hrbtenici in rebrih, toda to je ni posebej skrbelo. Ko je v osmem mesecu nosečnosti šla k spovedi h kapucinom in iskala miren kraj za molitev, je naletela na podobo blaženega Honorata Koźmińskega. Njemu je priporočila še nerojenega sina in porod. "Prepričana sem, da je blaženi Honorat zame izprosil, da bo vse v redu. Staś se je varno rodil na svet."

Vendar so bolečine vztrajale. Mesec dni po porodu Magda zaradi hudih bolečin skorajda ni mogla hoditi. Na inštitutu za revmatologijo so ji diagnosticirali drugo genetsko motnjo: ankilozirajoči spondilitis.

"Bilo mi je težko," pravi. "Včasih sem jokala od nemoči, ko sem gledala otroke, ki so želeli k meni, jaz pa jih nisem mogla držati. Čez dan je zanje skrbela mama, ponoči pa mož."

Po šestih mesecih, ko je sina odstavila od dojenja, je prešla na močnejša zdravila in začela s terapijo. Njeno počutje se je izboljšalo.

Težke situacije sta z možem zaupala Bogu. Magda je svoje trpljenje darovala za posebne namene, kar je vsemu dalo smisel.

Januarja 2010 so ji med podrobnimi preiskavami odkrili še eno bolezen: napredovano osteoporozo. "Začela me je grabiti panika. Zavpila sem: 'O moj Bog, imam osteoporozo.' Bala sem se, da bom padla in si kaj zlomila."

Šest mesecev pozneje je med mašo z molitvami za ozdravljenje, ki jo je vodil znani karizmatik, slišala, da je "Magdalena ozdravljena osteoporoze". Prepričana je bila, da je to ona. Poznejši testi so potrdili, da nima več osteoporoze. Ko je presenečeni tehnik videl njene prejšnje rezultate, je ponovil teste, da bi se prepričal, da se ni zmotil. "Počutila sem se vzneseno," pravi. "Z možem sva to razumela kot znamenje, da poskusiva imeti še enega otroka."

Blaženi Honorat, ki sta mu takoj priporočila tudi tretjega otroka, je tudi tokrat poskrbel, da se je vse dobro razpletlo. Ko je Magda teden dni pred predvidenim sprejemom v bolnišnico doživela prometno nesrečo, se je to izkazalo za srečo v nesreči. Dogodek je namreč sprožil prezgodnji porod in tako rešil Antośevo življenje. Zaradi pospešenega poroda so zdravniki hitro ugotovili, da je dečkova popkovina zavozlana okoli njegove glavice. Če bi se porod zgodil pozneje, bi se vozel do takrat lahko že popolnoma zategnil in ne bi preživel.

 "Takoj ko sem lahko, sem šla k zahvalni maši. Izkazalo se je, da je bila v spomin na blaženega Honorata Koźmińskega ..." se nasmehne Magda. "To je bila zame potrditev: resnično skrbi zame."

Še en znak, da Bog bdi nad njimi, je družina dobila, ko je našla svoj sanjski dom, ki so si ga lahko privoščili, s čudovitimi ljudmi v soseski. Leto in pol po vselitvi se je rodil naslednji težko pričakovani otrok.

Po ponovnem poslabšanju revmatoidne bolezni se je Magda z zdravniško pomočjo in zdravim življenjskim slogom spet postavila na noge. Zahvaljujoč podpori prijateljev je našla službo šolske psihologinje in začela usposabljanje za psihoterapevtko. Z možem sta se pridružila gibanju Domača cerkev, sama pa še vedno vodi dve molitveni skupini. Kot družina radi igrajo družabne igre, se vozijo s kolesi in se veliko pogovarjajo.

"Dokler nisem srečala Boga, sem živela v ogromnem strahu," pravi Magdalena. "Potem sem se kljub nenehnim strahovom in težavam naučila vse zaupati Njemu. Takrat me je začel napolnjevati izjemen mir. Vem, da Bog vedno bdi nad nami, in poskušam ostati blizu Njemu. To me osrečuje."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.