Ob misli na Kočevski rog verjetno marsikdo od nas začuti tesnobo. Jaz recimo zato, ker pomislim na pragozd, na temine in prostranost tega gozda ter na veliko možnost, da se v njem izgubiš.
Potem je seveda tu še težja misel – na kruto dogajanje po drugi svetovni vojni, ne le v tem, ampak v številnih slovenskih gozdovih. Misel na desettisoče pobitih, večinoma mladih fantov in deklet, povzroči kepo v želodcu ali vsaj cmok v grlu.
Na kraj smrti prinesti Življenje
Ideja, da bi šli tja molit – ponoči! – morda zato zveni bizarno. In, priznam, ko smo šli prvič, nas je bilo tudi strah. A gnala nas je želja, da bi na ta kraj smrti, teme, brezizhodnosti in grenkega spomina nesli vstalega Jezusa, tistega, ki daje življenje. Da tega kraja ne bi več doživljali le kot moro, ampak kot kraj neznanskega duhovnega potenciala za naš narod. Verjamem namreč, da smrt teh ljudi ni bila zaman.
Monštranca z Jezusom v soju sveč v naravni katedrali kočevskega pragozda in sveta tihota noči v nas vedno pustijo veličasten vtis. V tišini noči beremo imena pobitih, ki so zapisana v knjigah Farne spominske plošče. Mnogi v njih lahko najdejo imena svojcev.
Vsak na tem tragičnem kraju moli tudi zase, izroča skrbi, strahove, nemoč. Moli za vse svoje, za domovino, ves svet.
Zdi se mi, da se tam – tako kot recimo na pokopališču – stikajo nebesa in zemlja. To in ono življenje sta lahko zelo povezana, če je z nami Jezus. Res, v tisti junijski noči* čutim veliko duhovno moč.
Tema in smrtna tišina
A bedeti vso noč, zunaj, sredi gozda ni lahko. Čudovito večerno ptičje petje kmalu utihne in nastopi noč – res temna, včasih celo deževna, v vsakem primeru pa hladna, čeprav je poletje. Ker smo vso noč pri miru, začneta mraz in vlaga pronicati prav do kosti. Utrujenost opravi svoje. Okoli druge ure postane zares težko. V gozdu je tišina, ki jo moti le prasketanje vrtnih ognjev, ki smo jih prižgali za razsvetljavo, in glasen spanec koga od navzočih.
Tema, smrtna tišina, mraz in težke oči. Velikokrat se prav takrat prikradejo tudi težke misli. Dvomi. Življenjski izzivi se v tistih trenutkih zazdijo ogromni. Veš, da je treba le zdržati, ker dan vedno pride. Če je nebo jasno, malo pred četrto uro zaslišiš prve čivke in kmalu zatem zaznaš prve obrise. Dan vedno pride.
Jutra ne bo?
Na zadnjem bdenju, ki sem se ga udeležila, pa se je tu nepričakovano zataknilo. V tisti skoraj agoniji teme in strahu pred tem, kar življenje prinaša, sem že res nestrpno pričakovala prvi svit, a ga ni hotelo biti. Kako to, da se ne zdani?! Jasno je, ura je že taka, noč pa še čisto temna. Čakam in čakam. Vem, da dan vedno pride. Pogledujem na uro. Vem, da pride. Ampak – kako noro to zveni – v tistem trenutku sem čisto zares podvomila: Kaj, če ravno danes ne bo dneva? Kaj, če ostanemo v temi? Oklepala sem se védenja in izkušnje, da se vsakič zdani, a strah je vseeno naraščal.
Ko to pišem, v udobju svojega doma, se mi te misli zdijo popolnoma absurdne. In tudi so. Sem pa potem – ko se je vendarle zdanilo – pomislila, kako hitro začnem dvomiti, če me obdaja tema. In to celo v nekaj tako preverjenega, kot je dejstvo, da se vsako jutro prej ali slej zdani. Opazila sem, kako me je grozota kraja preplavila, mi odvzela možnost racionalnega razmišljanja in mi pokazala, kako zelo nemočna sem!
Nič čudnega, da začnem dvomiti v Jezusovo obljubo tudi v težkih življenjskih situacijah. V Rogu sem vsaj imela izkustvo, da se vedno zdani. Kaj pa v življenju, ko res ne veš, kaj te čaka?
A jutro seveda pride. In, verjemite, zelo se ga razveseliš. Sploh ker ga napolnjuje ptičje petje in Jezusova prisotnost. Jutra v Rogu so res polna veselja. Prav zaradi njih hodimo tja in na druge kraje trpljenja. Ker Jezus, ki gre z nami, daje življenje, vliva upanje in čisto vsako noč, ko se čas dopolni, spremeni v dan!
*Bdenje v Rogu se vedno začne na večer pred osrednjo slovesnostjo v Kočevskem rogu, ki poteka prvo soboto v juniju. Letos se bomo zbrali 5. junija ob 20. uri v kapeli pri breznu pod Krenom in v molitvi vztrajali do 5. ure zjutraj. Osrednja slovesnost pa bo 6. junija ob 11. uri v Macesnovi gorici.
