“Ko vidiš svet skozi hvaležne oči, življenje vidiš iz popolnoma druge perspektive”

Patricija Gornjec je dama z neusahljivo radovednostjo, ustvarjalnim duhom in odprtim srcem za ljudi. Njeno življenje prežemajo glasba, vera, prijateljstvo in želja, da bi s svojimi talenti bogatila odnose in nasploh skupnost, v kateri živi.

Zase pravi, da je zelo težko pri miru, o čemer pričajo tudi številne dejavnosti, ki polnijo njen vsakdan. Pomemben del njenega življenja predstavlja glasba: igra kitaro, pred kratkim je zaključila z urami solo petja v glasbeni šoli, poje v slavilni skupini 2Ribi5Hlebov, s prijateljicami pa prepeva tudi v vokalni skupini ViDeS, s katero že več kot deset let bogatijo krste, poroke in druge dogodke.

V župniji sodeluje pri organizaciji birmanskih vikendov in oratorija ter občasno vodi otroški pevski zbor. Kar ji še ostane prostega časa, ga izkoristi za hojo v hribe, fotografiranje, potovanja, ustvarjanje, pisanje poezije in druženje s prijatelji. V zadnjem obdobju skupaj s prijateljico Tjašo na manjših dogodkih, prepletenih z glasbo in poezijo, predstavljata Tjašino pesniško zbirko Šepet srca, ki jo Patricija s svojim glasbenim ustvarjanjem dodatno obogati.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Hmmm, zanimivo vprašanje. (smeh) Ne vem, ali sem kdaj zares razmišljala o idealnem začetku dneva, je pa vsekakor moj najljubši trenutek jutra, ko spijem prvo kavo. Takrat se moj dan zares začne in od takrat naprej sem pripravljena poslušati in klepetati.

Če odštejem jutra med tednom in se osredotočim na vikende, pa sem vesela, če lahko kakšno uro dlje spim in se mi zjutraj nikamor ne mudi. Takšni začetki so malo manj pogosti, zato sem zanje še toliko bolj hvaležna.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Biti urejena zame pomeni predvsem to, da se dobro počutim v svoji koži in v oblačilih, ki jih oblečem. Kot vzgojiteljica večino časa preživim z malčki, zato sem najpogosteje oblečena v udobna oblačila.

Ko pa imam priložnost za koncert, gledališče, druženje s prijatelji itn., z velikim veseljem oblečem tudi kaj bolj elegantnega.

Rada sem urejena, ker se tako dobro počutim in ker s tem pokažem spoštovanje do sebe in do priložnosti, v kateri sem.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovnost mi osebno ogromno pomeni. Veliko sodelujem v župniji, v kateri sem z leti zelo osebno zrasla. Poglobila sem svoj odnos z Jezusom, hkrati pa s pomočjo skupnosti odkrila marsikateri delček sebe, ki ga prej nisem poznala.

Najpogosteje in najbolj se duhovno napolnim na slavljenjih. Tudi sama pojem v slavilni skupini 2Ribi5Hlebov in vedno znova mi je to najlepši način molitve – s pesmijo. To me napolni in umiri.

Poleg tega pa me duhovno polni vse, kar nas lepega obdaja: narava, stvarstvo. Zdi se mi, da sem nekako bližje Njemu, ko se povzpnem na kakšen hrib, goro in sem samo tam – majhna, nepopolna, ustvarjena iz ljubezni. Tam se vedno znova zgodi kakšen Božji dotik. Naj bodo to občutki hvaležnosti, strahu, žalosti ... kar pač je in kar takrat potrebujem, da se prebudi.

Naj dodam še to, da se vedno znova duhovno napolnim tudi takrat, ko lahko drugim s svojim zgledom in vsem, kar sem, pokažem, da je On prav zares naš prijatelj. Sem štejem različne priložnosti, kot so oratorij, birmanski vikendi, miklavževanje, verouk, zborček, …

Pravzaprav me duhovno polni veliko različnih stvari. Verjetno bi jih lahko še kar nekaj naštevala, ampak potem bi bil odgovor čisto predolg. (smeh)

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Hmm. Če sem čisto iskrena, včasih zelo težko. Včasih se tudi sama izgubim v vseh obveznostih in ne najdem trenutka zase. Pogosto se mi zgodi, da si želim vzeti čas zase tudi na silo, pa potem iz tega ni nič dobrega, ampak samo še ena dodatna stvar v urniku. Se pa tega učim.

Od nekdaj sem družaben človek. Človek, ki bi počel tisoč stvari, ker me pač zanimajo. Človek, ki je z veliko težavo pri miru. Ne mine teden, ko ne bi pomislila: "Ooo, kako dobro, tole bi bilo pa fino poskusiti" ali pa "Ooo, danes pa lahko naredim še tisto, kar prejšnji teden nisem uspela, ker imam prost dan."

Priznam, da jaz in lenarjenje nisva najbolj kompatibilna. Je pa res, da ti telo kmalu samo pove, da je dovolj, in takrat moraš počasi začeti prijateljevati s počitkom, spancem in konec koncev tudi lenarjenjem (še vedno nisva najboljša prijatelja 😉).

Trenutno ob vsem hitenju in pomanjkanju časa izkoristim vsako prosto uro ali pa delček dneva, ki se mi prikrade v urnik. Tiste trenutke izkoristim za igranje kitare, prepevanje in pisanje poezije. Rada se odpravim na sprehod, osvojim kakšen hribček ali pa poslušam glasbo. 

5. V zapisu na vaši spletni strani lahko preberemo, da ste bili včasih precej pesimističen človek, danes pa na življenje gledate iz drugačne perspektive. Kako vam je uspel ta preskok, kaj vam pomaga pri takšni drži?
Uuuu, tale zapis pa je star že kar nekaj let. Pravzaprav sem bila nekaj časa precej izgubljena. Zdelo se mi je, da nikjer nisem dovolj. Vedno znova me je kdo razočaral, me pustil za seboj, sama pa sem bila ogromno bitk, ki jih marsikdo ni razumel. Pa saj vemo, da je biti mlad človek čudovito in hkrati naporno, kajne? Družba me je večkrat izključevala in to je res bolelo. Na neki način te to seveda zaznamuje.

No, danes na to gledam kot na nekaj, kar me je izoblikovalo. Nekaj, kar me je naredilo še močnejšo in bolj pogumno.

Če pomislim malo za nazaj, bi rekla, da nisem kar doživela preskoka. Raje bi rekla, da sem ogromno delala na sebi. Na pot so mi bili poslani ljudje, ki so mi stali ob strani v najtežjih trenutkih, hkrati pa sem ogromno brala in se odločala za tisto, kar sem imela zares rada, kljub temu, da mi je družba govorila drugače. Šla sem torej za tistim, kar mi je govorilo srce. Ni bilo lahko, je bilo pa vredno.

Kot sem že dejala, sem zelo čustven človek in vse doživljam kar malo potencirano. (smeh) Eden mojih najljubših občutkov je hvaležnost, ki je prisotna v vsakem mojem dnevu. V nekem obdobju sem v življenju začela ceniti malenkosti: sončne vzhode in zahode, dobro kavo, nasmeške mimoidočih, prebujanje pomladi, dih jemajoče razglede, topel tuš, dobro kosilo, vsak objem …

Ko vidiš svet skozi hvaležne oči, življenje vidiš iz popolnoma druge perspektive. To mi zares pomaga. Ne mine dan, ko v njem ne bi našla razloga za hvaležnost. Šele takrat zares vidiš, kaj vse imaš, pa temu sploh nisi namenjal pozornosti. Živeti je zares lepo!

Pred nekaj leti sem o hvaležnosti takole zapisala in mi je še vedno tako zelo pri srcu:

6. Kako vas je v teh letih oplemenitilo skavtstvo, kakšno popotnico vam je dalo?
Skavtstvo mi je dalo vse in še več. Tam sem našla "svoje" ljudi. Tam sem našla prostor, kjer sem lahko bila, kar sem, in sem imela možnost rasti. Svojo skavtsko pot sem začela kot izvidnica v šestem razredu, potem nadaljevala pri popotnikih in postala tudi voditeljica volčičev in volkuljic.

Skavtstvo mi je dalo ogromno priložnosti za rast. Najprej kot udeleženki in potem še kot voditeljici. Ko se odločiš stopiti na skavtsko pot, se najprej sploh ne zavedaš, kaj vse ti bo pot prinesla. Najprej se ti zdi, da se ves čas zabavaš, pozneje pa vedno bolj ugotavljaš, da je bila primarna stvar tvoje prehojene skavtske poti ravno vzgoja, čeprav je kot otrok nisi zares zaznal. Potem pa rasteš in rasteš. Postajaš vedno bolj zrel in počasi polniš svojo malho z veščinami, vrlinami in talenti, ki jih razvijaš na svoji poti.

No, pa spomini seveda – to je tisto, kar ostane in večkrat prikliče tudi solze hvaležnosti, ko pomisliš na vse tisto, kar si doživel.

Ker sem vzgojiteljica, priznam, da bi mi bilo veliko težje stopiti v tako velike čevlje, če ne bi bila skavtinja. Ne samo, da se na svoji skavtski poti naučiš preživetja v naravi, se imaš super s prijatelji, pač pa pridobiš tudi vse potrebne veščine vodenja in izkušnje, ki te opolnomočijo za opravljanje službe v prihodnosti.

Trenutno nisem več aktivna voditeljica, a s hvaležnostjo zrem v preteklost in z upanjem zrem v prihodnost, ko opazujem voditelje našega Stega Krško 1, v katerem sem tudi sama še pred kratkim vodila.

Misel BiPi-ja: "Delaj tako, da bo tvoja dejanja in misli vodila ljubezen," mi je zelo pri srcu in eno izmed pomembnih vodil vsega, česar se lotim. Hvaležna sem, da sem imela možnost pridobiti tako krasno izkušnjo, ki me je za vedno zaznamovala in me bo spremljala skozi celotno življenje.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Preizkušenj je bilo seveda veliko in za vsako izmed njih sem hvaležna. Vsaka me je nekaj naučila in vsaka mi je dala lekcijo za naprej.

Če se osredotočim na nekaj zadnjih let, mi je bilo najtežje v obdobju, ko mi je bil zaradi pretiranega stresa in izčrpanosti odvzet spanec. Takrat mi je bilo zares hudo. Borila sem se z nespečnostjo, utrujenostjo, hkrati pa sem izgubljala svoj žar, veselje do stvari, ki mi veliko pomenijo, in počasi je začela ugašati moja ustvarjalnost. Pravzaprav sem počasi začela izgubljati tisto, kar me je vedno polnilo. Takrat se mi je kar precej porušil svet. Kako v službi razložiti, da ne zmorem, ne da ne želim? Kako sprejeti sebe z vsemi temi izgubljenimi delčki? Kako se spopadati s tem?

V tistem času mi je pomagala molitev, podpora družine in pa prijatelji, ki so slišali mojo stisko in so mi bili v oporo. Nekaj časa nisem zmogla početi ničesar. Nič več me ni polnilo, izčrpanost se je le povečevala. Glasba je postala nekaj, kar mi je šlo na živce, kljub temu, da si brez nje svojega življenja ne predstavljam.

Trenutno se s tem še vedno borim, ampak se postavljam na noge. Počasi se vrača tudi vse, za kar sem mislila, da sem izgubila. Počasi spet postaja moje, meni ljubo in ne le še ena stvar v urniku. Verjamem, da me čaka še ogromno dela, vedno bolj pa se zavedam, da moram poskrbeti zase, da bom lahko še naprej svoje talente in energijo delila z drugimi.

Se pa vedno bolj trudim držati svojega zapisa: "Kadar žarim, bolj ljubim in živim!"

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Pravzaprav ugotavljam, da nimam posebne misli, ki bi me spravila pokonci, ker to po navadi stori glasba v celem paketu. (smeh)

Lahko pa izpostavim delček pesmi meni ljubega kantavtorja:

Rudi Bučar me s svojo glasbo skoraj vedno spravi pokonci! 😉

Sicer pa prav posebej ne preganjam slabe volje. Včasih se zgodi z namenom, da me na kaj opomni ali pa premakne bližje k hvaležnosti in zavedanju, da bo tudi to minilo.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Moj večerni ritual ni ravno umirjen oz. sploh ne vem, ali je ritual, ker ponavadi domov prihajam ob različnih urah in pogosto samo hitim. Ja, nad tem nisem najbolj navdušena. Če in ko mi uspe, pa najraje sedem na posteljo in v roke vzamem kitaro.

Zelo rada si preigram in zapojem pesmi, ki mi veliko pomenijo in me umirijo – pogosto gre za duhovno-ritmično glasbo. To me zares sprosti in v bistvu se večer kar malo ustavi. Če sem iskrena, mi ura skoraj vedno pobegne.

Ko ne igram kitare, pa me pogosto umiri tudi glasba, ki si jo zavrtim pred spanjem.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Biti ženska je čudovito, saj je vsaka izmed nas nekaj posebnega. V nekem trenutku rešujemo svet in se borimo z vsemi možnimi viharji, v naslednjem trenutku pa smo ranljive in tudi same potrebujemo nežnost, oporo in razumevanje.

V Božjih očeh smo popolne prav takšne, kot smo, in v tem je naša največja vrednost.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.