Ko sva z možem postajala starša, sva iz okolice (in Instagrama) počasi zaznavala sporočila, kako zelo se medsebojni odnos po prihodu otrok spremeni. "Saj to sva pričakovala, a nisva?" in "Midva sva tako dobra ekipa, da bova tudi v najtežjih trenutkih zmogla!" so bile najine misli.
Zdelo se nama je nemogoče, da bi najino skupno življenje, polno enakih pogledov, medsebojnega razumevanja, ljubezni in iskrenih pogovorov zamajalo nekaj tako naravnega, kot je starševstvo. In sprva je tako tudi kazalo. Dobila sva deklico, ki je veliko spala in je bila na splošno zelo enostaven dojenček, ki sva ga lahko vzela s seboj praktično kamorkoli.
Po slabih dveh letih starševstva nama še vedno ni bilo jasno, o čem govorijo ljudje, ko starševstvu pripisujejo kronično utrujenost, pomanjkanje medsebojne intime in potrebo po odhodu na stranišče v miru in samoti.
Sedaj, po več kot štirih letih, v katerih lahko na prste preštejeva prespane noči, po dveh živih otrocih in dveh izgubah, po prebolelih virozah, izletih k dežurnemu zdravniku, po natanko 1605 dnevih, ki so praktično od jutra do večera polni umazanega perila in senzornih dražljajev …
No, sedaj nama je jasno. Globoko sram me je raznoraznih bolečih besed, ki sem jih v tem času (zelo na glas) že zmetala možu v obraz. Sram me je svoje primitivne potrebe, da ga v nekem trenutku ranim, čeprav dobro vem, da zgolj iz občutka nemoči obvladovanja določenega kaosa ali pa hormonskega viharja, ki podira vse pred seboj in znotraj mene.
Lagala bi, če bi rekla, kako velika opora mi je v takšnih trenutkih dejstvo, da sva v najin odnos na poročni dan povabila Boga. V tistih neracionalnih, dokončno izčrpanih delih mojih možganov ni prostora za Njegovo delovanje. Lagala bi tudi, če bi rekla, da se takrat lahko spomnim najine izjemne ljubezni, ki bo premagala vse, ki je dobrotljiva in potrpežljiva, vse opraviči …
Ne. Takrat naju ponovno pripelje nazaj le najina odločitev pred skoraj sedmimi leti, da bova življenje preživela skupaj, drug z drugim, brez plana B. To je to. Ni več izvoza s te avtoceste, je pred kratkim nekdo rekel na naši zakonski skupini. Odločitev. Ne izjemna ljubezen, ne skrb za odnos, ne čas zase, ne romantika. Odločitev.
In v tem turbulentnem obdobju dojenčkov in majhnih otrok (v množini!) je to včasih povsem dovolj. En izmenjan pogled, ki pravi: se vidiva na drugi strani. Ko bodo dnevi bolj predvidljivi, noči bolj mirne in naš dom manj glasen. Se vidiva in takrat se veselim, da spoznam človeka, kakršen si postal v tem času.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
