Sarah Brabant je velik del svojega življenja posvetila temi, pred katero mnogi najraje zbežijo: smrti, umiranju in žalovanju. Kot profesorica sociologije na Univerzi Louisiana v Lafayettu je do leta 2006 poučevala predmet o smrti in umiranju. S tem je postala ena tistih profesorjev, ki študentov niso učili le snovi za izpit, temveč so jih pripravljali na življenje.
Danes, pri 93 letih, sama živi lekcijo, o kateri je desetletja govorila drugim. Sooča se z neozdravljivo boleznijo, njen nekdanji študent, novinar David Begnaud, pa jo je obiskal, da bi z njo posnel pogovor o smrti – in predvsem o tem, kako živeti, ko se človek zaveda, da je njegovo življenje omejeno.
Ko so ji zdravniki povedali za diagnozo neozdravljivega raka, se jim je zahvalila. "Na ta trenutek sem se dolgo pripravljala, ko sem razmišljala, kaj si želim, in ko sem se pogovarjala s svojimi otroki. Pogovarjali smo se o umiranju in smrti, zato sem imela odgovor."
Pripravljena ni bila le v duši, ampak tudi zelo konkretno. Davidu je pokazala dokumente, v katerih je zapisala svoje želje ob koncu življenja, celo osnutek osmrtnice. "Povej zgodbo svojega življenja, kot želiš, da je povedana," je njeno sporočilo.
Zdravljenje je odklonila in sprejela paliativno oskrbo. Ni želela biopsije, ki bi ji morda dala natančnejšo časovnico. "Vesela sem, da je nisem dobila," je povedala, "ker bi se, če bi mi povedali, koliko časa še imam, osredotočila na ta čas. Tako pa sem osredotočena na vsak dan posebej."
Prav tu se pokaže osrednja moč njenega pričevanja. Ne gre za obupano čakanje, ampak za nenavadno svobodo. Ne šteje dni, ampak jih živi. Ko jo je novinar vprašal, kaj jo je v tem obdobju najbolj presenetilo, je odgovorila: "Mir. Nikoli nisem poznala takšnega miru, kot ga poznam zdaj."
Njena pot do miru ni bila lahka. V prispevku jo predstavijo kot predano katoličanko, njeno življenje pa je dolgo zaznamovala bolečina. Prvih 40 let življenja je, kot pove, preživela v prvem zakonu, ki ga je zaznamovalo nasilje. Spominja se obdobja, ko se je zaklepala v kopalnico, jokala in prosila Boga, naj pošlje nekoga, ki jo bo rešil.
"Nihče ni prišel," pove brez olepševanja. Potem pa se je v sosednjo hišo preselila vdova, ki se je po dolgih letih vrnila v šolo. Sarah jo je vzela za zgled in storila enako. To jo je rešilo. Iz te rane je pozneje zrasel velik del njenega poslanstva. Danes o sebi pravi: "Preživela sem in se iz žrtve spremenila v žensko veselja."
Sarah smrti ne želi olepšati ali jo predstaviti kot nekaj lahkega. Prav nasprotno: o njej govori zelo človeško. V posnetku je povedala, da živimo v kulturi, ki smrt zanika. In prav zato je po njenem pomembno, da se o njej naučimo govoriti.
"Olepšujemo in rečemo, da je nekdo 'odšel' ali 'preminil'. Svojim otrokom sem rekla: če boste to napisali v časopis, se bom vrnila in vas strašila. Napišite, da sem umrla," hudomušno pripomni.
Nato izreče stavek, ki bi lahko povzel njeno dolgoletno delo: "Zanikati enega najpomembnejših dogodkov v življenju pomeni zanikati življenje samo."
Smrt zanjo nikoli ni bila le akademska tema. Vedno je bila povezana z ljudmi, njihovimi izgubami, vprašanji, strahovi in tihimi bolečinami, ki pogosto ostanejo neizrečene. Zdaj sama stoji pred resničnostjo, o kateri je toliko let predavala, in sporoča: življenje je treba živeti tukaj in zdaj.
Sarah nas s svojo zgodbo spomni, da pogovor o smrti ne sme biti tabu tema. Ko si priznamo, da je življenje krhko in omejeno, se lahko naučimo bolj pazljivo živeti, bolj iskreno ljubiti in bolj pogumno povedati tisto, kar predolgo odlašamo.
Njena zadnja lekcija zato ni le lekcija o umiranju. Je lekcija o življenju. O tem, da ne čakamo na popolne okoliščine, da bi bili hvaležni. Da ne čakamo na zadnje dni, da bi nekomu povedali, da ga imamo radi. In da tudi v najtežjih trenutkih ostane prostor za dostojanstvo, ljubezen in mir.
