Ko se spominjam svojega prvega svetega obhajila, je bila moja največja skrb: kaj storiti, če se mi hostija zalepi na nebo ust. Župnik nas je namreč opozoril, da ni prav nič vljudno, če bi jo skušali spraviti dol s prstom.
Seveda smo bili otroci. Prvo sveto obhajilo nam je prinašalo celo vrsto praktičnih in po svoje zabavnih izzivov – od tega, kako pogoltniti hostijo brez zadrege, do držanja sveče tako, da novih hlač ne bi polili z voskom. Seveda je bilo treba poskrbeti tudi za vsaj približno primeren nasmeh na družinski fotografiji, ki so jo potem starši s ponosom kazali sorodnikom in prijateljem.
Hčerino obhajilo
Prav zato sem letos s toliko večjim veseljem spremljal pripravo svoje hčerke na ta zakrament. Njeno navdušenje nad tem, da bo končno lahko pri obhajilu spustila roke z ramen in namesto blagoslova prejela hostijo. Kristusovo telo.
Seveda so bile prisotne tudi povsem dekliške želje. Želela si je lepo in elegantno obleko za ta poseben dan. Toda ponos v njenih očeh, ko jo je prvič oblekla in navdušeno razlagala, da je to njena slavnostna obleka za tako pomemben korak, je bil nekaj neprecenljivega.
In ta sijaj se ni končal pri obleki.
Ena njenih največjih želja je bila verižica s križcem. V času, ko se marsikateri mladi težko poistovetijo z zunanjimi znamenji vere ali jih celo skrivajo, si je ona zaželela simbol, s katerim bo svojo pripadnost Bogu pokazala tudi navzven. Ko smo ji verižico podarili, jo je najbolj skrbelo, da se pod enotno obleko, ki so jo nosili prvoobhajanci, ne bo videla. Ko smo ji zagotovili, da jo bo po maši lahko znova nosila na vidnem mestu, je bila tudi ta skrb odpravljena.
V zadnjem mesecu skoraj ni minil dan, da se ne bi pogovarjali o poteku tega slavnostnega dne. Naša mala "energijska bomba" ob tem ni mogla stati pri miru. Skakala je od veselja, štela dneve in z neizmernim pričakovanjem spremljala, kako se veliki trenutek približuje.
Ob njej sem se večkrat vprašal, kdaj sem sam izgubil del tega navdušenja.
Kdaj sem nehal z enakim hrepenenjem pričakovati srečanje z Jezusom pri evharistiji?
Prepogosto me zmotijo vsakodnevne skrbi, obveznosti, stres in nenehno hitenje. Vse to zlahka prekrije veselje ob tem, da Kristus prihaja v moje srce. Hči pa me je s svojo otroško preprostostjo spomnila, kako se je treba veseliti tega trenutka. Kako ga je treba pričakovati. Kako je treba po njem hrepeneti.
Starši, kje smo?
Posebej me je ganila, ko je nekega dne rekla, da komaj čaka, da ji bom v tednih po prvem obhajilu kot izredni delivec obhajila tudi sam podelil Kristusovo telo.
Njene besede so me globoko nagovorile.
Takrat sem se znova zavedel, kako pomembna je vloga staršev. Otroci se lahko naučijo vsega o poteku slovesnosti, o pravilih in obredih, lahko se brezhibno pripravijo na vsak protokolarni detajl. Če pa jim starši s svojim zgledom ne pokažemo, kaj nam pomeni evharistija in kdo je Jezus v našem življenju, bo vse skupaj ostalo le lep dogodek. Lep spomin. Še ena obveznost, ki jo je treba opraviti.
Prav starši smo tisti, ki Jezusa prinašamo v srca svojih otrok. Ne le pri maši. Ne le ob zakramentih. Ampak vsak dan znova – s svojimi besedami, odločitvami, odpuščanjem, ljubeznijo in vero, ki jo živimo.
Ko je duhovnik prvoobhajancem prvič podelil Kristusovo telo, me je sicer globoko nagovoril osrednji trenutek svete maše. A še bolj me je prevzel dogodek, ki se je zgodil nekaj minut prej.
Pojdi, sedaj sama stopaš po tej poti
V naši župniji imajo prvoobhajanci navado, da k prvemu svetemu obhajilu prinesejo svoje krstne sveče. Ob krstu smo jih zanje prižgali starši. Takrat smo v njihovem imenu izpovedali vero in obljubili, da bomo skrbeli za plamen, ki jim je bil zaupan.
Pri prvem obhajilu pa starši prižgemo svečo s plamenom velikonočne sveče in jo nato predamo v otrokove roke.
Kako močna simbolika.
Plamen, ki smo ga leta skušali varovati, negovati in ohranjati pri življenju, zdaj izročamo njim.
Kot bi jim rekli:
"Izvoli. Zdaj je ta plamen tudi v tvojih rokah. Varuj ga. Neguj ga. Ne dovoli, da ugasne. Tudi takrat ne, ko bodo pihali močni vetrovi dvomov, nerazumevanja ali nasprotovanja. Nesi ga s seboj v svet, ki te čaka."
Prvo sveto obhajilo je bilo zato zame veliko več kot le še eden od zakramentov na življenjski poti.
To je bil praznik veselja. Praznik hrepenenja po Kristusovi bližini. In tudi trenutek tihega ponosa, ko sem v očeh svoje hčerke videl, da sem priča nečemu resnično lepemu.
Da kljub vsem svojim pomanjkljivostim kot starši vendarle nekaj delamo prav.
In da vera, ki jo skušamo živeti doma, počasi poganja korenine tudi v srcu našega otroka.
