“Kenslanje” na družbenih omrežjih: kako se izogniti množični spletni kritiki

Ta praksa je postala pogosto orodje, zlasti med tistimi, ki želijo opozoriti na določene dogodke ali zahtevati posledice. Vendar pa se moramo vprašati, kam nas lahko takšno ravnanje pripelje. Kje je meja med tem, da povzdignemo glas, in tem, da drugi osebi povzročimo nepopravljivo škodo?

V nadaljevanju delimo nekaj točk, ki vam lahko pomagajo razmisliti, preden nekoga javno izpostavite ali se pridružite množični kritiki.

Pogosto takrat, ko ob neki situaciji začutimo jezo, ravnamo impulzivno in iščemo način, kako bi to čustvo izrazili – zato se odločimo za objavo na družbenih omrežjih.

Izogniti se temu vzgibu ne pomeni, da moramo ob krivici molčati. Pomeni pa, da si vzamemo trenutek za razmislek in skušamo razumeti, od kod prihaja naš čustveni odziv: iz jeze, frustracije ali želje po pravičnosti. Takšen vzgib je običajno najprej čustven, šele nato razumski.

Digitalna kultura je normalizirala takojšnje javno izpostavljanje. Zato se lahko za trenutek ustavimo in pravilno razločimo, kako ravnati – posebej tako, da prosimo Boga za milost, naj nam pomaga sprejeti modro in preudarno odločitev. Lahko si zastavimo tudi vprašanje: Ali bi to objavil tudi jutri?

Odločimo se lahko, da bomo to, kar v tistem trenutku čutimo, zapisali v zvezek. Takšna vaja nam lahko pomaga, da se osebno in bolj zavestno razbremenimo. Če pa kljub temu presodimo, da je treba nekaj objaviti, lahko to storimo preudarno in modro, pri tem pa imamo pred očmi namen svoje objave.

Ni isto, ali delimo svojo izkušnjo ali pa nekoga javno označimo in izpostavimo. Ko osebno doživetje postane javno, to prinaša odgovornost. Ko je vsebina enkrat objavljena v digitalnem svetu, obstaja nevarnost, da se osebna izkušnja spremeni v javno sojenje.

Pomembno je imeti v mislih, da ima lahko ena sama objava posledice, ki jih ne moremo več nadzorovati. Lahko vpliva na ugled druge osebe, njeno delo, družino ali celo duševno zdravje.

Izogibajmo se deljenju vsebin brez konteksta ali dokazov. Bolje je, da se ne pridružimo valovom ogorčenja, če ne poznamo celotne zgodbe. Lahko se vprašamo: Sem o tem prepričan ali se samo želim odzvati?

Ko premislimo o prejšnjih točkah, se lahko odločimo za neposreden pogovor z vpleteno osebo, če je to varno. Lahko poiščemo tudi nekoga, ki bi lahko nastopil kot posrednik. Ko je potrebno, pa lahko uporabimo uradne poti za prijavo.

Obstajajo situacije, ki jih je mogoče rešiti, ne da bi jih postavili v javni in digitalni prostor.

Izogibati se javnemu izpostavljanju ne pomeni spodbujati molka, temveč izbrati bolj zavesten način komunikacije. V svetu, kjer je zasebnosti vedno manj, je odločitev, da nekoga ne izpostavimo, prav tako oblika odgovornosti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Lovro Kavčič.